Page 47 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 47
VITOMIR TEPEŠ
navidezno nepomembna vprašanja. Kljub temu se je izkazalo, da je bilo
to povsem dovolj, da so ideje renesanse, humanizma in reformacije do
temeljev spremenile takratno družbo, predvsem na področju, kjer je
pravica do posedovanja zemlje lahko pomenila tudi pravico do lastnine
nad idejami.
Še en problem iz ozadja je pomembno prispeval kamenček v celotni
mozaik takratnega družbenega vrenja. Ta problem je nastal znotraj ta-
kratnih političnih institucij, ki so bile omenjene že v prejšnjem poglavju
kot eden glavnih dejavnikov za nastanek nove religije. Omenjene so bile
tudi že volitve za novega svetega rimskega cesarja, ravno v času, ko so
začele Luthrove teze kazati širši vpliv. Takoj po smrti Karlovega starega
očeta po očetovi strani, cesarja Maksimiljana I. (1519), je francoski kralj
Franc I. javno napovedal, da bo kandidiral za cesarsko mesto. Karl, ki ga
je podpiral kapital velikih bančniških družin na jugu Nemčije, je moral
premagati Franca pri kupovanju glasov sedmih volilnih knezov (Tracy
2006, 136).
V tem času sta še dva pomembna dogodka, po mnenju Heika Ober-
mana, posebej zaznamovala to obdobje. Leta 1518 se je zgodil augsburški
državni zbor, kjer so se sestali nemški knezi in grofje. Na tem srečanju
se je že šušljalo o teoloških problemih, povezanih z odpustki. Po tem
srečanju pa je kardinal Tommaso de Vio povabil Luthra, da preišče nje-
govo učenje. Namen srečanja pa je bil že v naprej jasen. Luther naj bi
se odpovedal svojemu razumevanju odpustkov, opravičenja po veri in
papeževe avtoritete. Kajetanova naročila pa so bila jasna – če se Luther
svojim »zmotam« ne bo želel odpovedati, naj ga ujamejo in pošljejo v
Rim (Oberman 2006, 14–16). Ko je Luther to izvedel, je ponoči pobegnil
iz Augsburga nazaj v Wittenberg in bil od tega trenutka tudi preganjan.
Takoj za tem je papež izdal papeško bulo o odpustkih in s tem potrdil
upravičenost obstoja odpustkov v cerkvi, vendar pa pri tem odpravil
nekaj najbolj spornih praks.
45
navidezno nepomembna vprašanja. Kljub temu se je izkazalo, da je bilo
to povsem dovolj, da so ideje renesanse, humanizma in reformacije do
temeljev spremenile takratno družbo, predvsem na področju, kjer je
pravica do posedovanja zemlje lahko pomenila tudi pravico do lastnine
nad idejami.
Še en problem iz ozadja je pomembno prispeval kamenček v celotni
mozaik takratnega družbenega vrenja. Ta problem je nastal znotraj ta-
kratnih političnih institucij, ki so bile omenjene že v prejšnjem poglavju
kot eden glavnih dejavnikov za nastanek nove religije. Omenjene so bile
tudi že volitve za novega svetega rimskega cesarja, ravno v času, ko so
začele Luthrove teze kazati širši vpliv. Takoj po smrti Karlovega starega
očeta po očetovi strani, cesarja Maksimiljana I. (1519), je francoski kralj
Franc I. javno napovedal, da bo kandidiral za cesarsko mesto. Karl, ki ga
je podpiral kapital velikih bančniških družin na jugu Nemčije, je moral
premagati Franca pri kupovanju glasov sedmih volilnih knezov (Tracy
2006, 136).
V tem času sta še dva pomembna dogodka, po mnenju Heika Ober-
mana, posebej zaznamovala to obdobje. Leta 1518 se je zgodil augsburški
državni zbor, kjer so se sestali nemški knezi in grofje. Na tem srečanju
se je že šušljalo o teoloških problemih, povezanih z odpustki. Po tem
srečanju pa je kardinal Tommaso de Vio povabil Luthra, da preišče nje-
govo učenje. Namen srečanja pa je bil že v naprej jasen. Luther naj bi
se odpovedal svojemu razumevanju odpustkov, opravičenja po veri in
papeževe avtoritete. Kajetanova naročila pa so bila jasna – če se Luther
svojim »zmotam« ne bo želel odpovedati, naj ga ujamejo in pošljejo v
Rim (Oberman 2006, 14–16). Ko je Luther to izvedel, je ponoči pobegnil
iz Augsburga nazaj v Wittenberg in bil od tega trenutka tudi preganjan.
Takoj za tem je papež izdal papeško bulo o odpustkih in s tem potrdil
upravičenost obstoja odpustkov v cerkvi, vendar pa pri tem odpravil
nekaj najbolj spornih praks.
45
