Page 52 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 52
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
(Iz osvete, 1896, motiv dednosti), za tem pa se je njegova dramatika gibala
v obnebjih ibsenovske psihološke drame, kar zgovorno izpričuje tragedija
Tekma, ki pride med bralce leta 1898. Poleg tega je bil možak v svojem
času najpomembnejši slovenski libretist, prevajalec tujejezičnih libretov
v slovenski jezik (npr. Čarostrelca C. M. von Webra, Prodane neveste
B. Smetane in Ernani G. Verdija), v materinščino pa je prestavil tudi
posamezna temeljna dela svetovne književnosti, med drugimi (Shake-
speare, Schiller …) npr. tudi prvi del Goethejevega Fausta.
Slednji je postal tudi prvi celoviti prevod prvega dela te znamenite
knjige nemškega Olimpijca, sam natis v reprezentativni secesijski izdaji
Slovenske matice (1908) pa signalizira pomemben jezikovni in v času
izida tudi nacionalnoidentifikacijski prelom. Dejstvo, da Slovenska ma-
tica izda temeljno delo nemške književnosti in pri tem z natisom računa
na knjigotrški uspeh, razkriva morda spremembo jezikovne situacije v
»spodnji deželi«: Če je bila namreč za celotno 19. stoletje slovensko-
-nemška dvojezičnost pri ljudeh, ki so se identificirali za Slovence, prav-
zaprav pravilo, pa se zdi, da ravno prevod tako temeljnega dela, kot je
Faust, kaže na spremembo jezikovnih kompetenc. Da namreč odrašča
nova generacija recipientov književnosti, pri kateri bralska kompetenca
za književnost v nemškem jeziku morda ni samoumevnost in tudi ne
vnaprej privzeta danost.
Cankar je svoje zlobno pisanje nadaljeval z naslednjimi besedami:
V slovstvenih zgodovinah imajo [takšni avtorji, kot da je Funtek] svoja
stalna, privilegovana mesta; v čitankah in zbornikih bi jih človek celo
pogrešal, kakor nekaj neizogibnega, ki nikomur ne koristi in tudi ne
vznemirja nikogar. Podobni so ti poeti znancu iz kavarne, ki nam sedi
vis-à-vis, dan za dnem, leto za letom, kadi molče svojo cigareto in pije
svojega črnca in katerega se sčasoma tako privadimo, da bi nam bilo ne-
prijetno, ko bi ga ne videli več na starem mestu … (I. Cankar 1897, n. m.)
Literarno zgodovinopisje ima na Slovenskem občasno to nenavadno,
vendar ne tudi nerazložljivo tipološko lastnost, da se s preučevanjem
tekstnih fenomenov preteklosti, ki sodijo pod zelo širok dežnik »sloven-
ske književnosti«, ukvarjajo tudi ljudje, o katerih je mogoče ob prebi-
ranju njihovih besedil dobiti nelagoden vtis, da bi bilo za njihovo polje
50
(Iz osvete, 1896, motiv dednosti), za tem pa se je njegova dramatika gibala
v obnebjih ibsenovske psihološke drame, kar zgovorno izpričuje tragedija
Tekma, ki pride med bralce leta 1898. Poleg tega je bil možak v svojem
času najpomembnejši slovenski libretist, prevajalec tujejezičnih libretov
v slovenski jezik (npr. Čarostrelca C. M. von Webra, Prodane neveste
B. Smetane in Ernani G. Verdija), v materinščino pa je prestavil tudi
posamezna temeljna dela svetovne književnosti, med drugimi (Shake-
speare, Schiller …) npr. tudi prvi del Goethejevega Fausta.
Slednji je postal tudi prvi celoviti prevod prvega dela te znamenite
knjige nemškega Olimpijca, sam natis v reprezentativni secesijski izdaji
Slovenske matice (1908) pa signalizira pomemben jezikovni in v času
izida tudi nacionalnoidentifikacijski prelom. Dejstvo, da Slovenska ma-
tica izda temeljno delo nemške književnosti in pri tem z natisom računa
na knjigotrški uspeh, razkriva morda spremembo jezikovne situacije v
»spodnji deželi«: Če je bila namreč za celotno 19. stoletje slovensko-
-nemška dvojezičnost pri ljudeh, ki so se identificirali za Slovence, prav-
zaprav pravilo, pa se zdi, da ravno prevod tako temeljnega dela, kot je
Faust, kaže na spremembo jezikovnih kompetenc. Da namreč odrašča
nova generacija recipientov književnosti, pri kateri bralska kompetenca
za književnost v nemškem jeziku morda ni samoumevnost in tudi ne
vnaprej privzeta danost.
Cankar je svoje zlobno pisanje nadaljeval z naslednjimi besedami:
V slovstvenih zgodovinah imajo [takšni avtorji, kot da je Funtek] svoja
stalna, privilegovana mesta; v čitankah in zbornikih bi jih človek celo
pogrešal, kakor nekaj neizogibnega, ki nikomur ne koristi in tudi ne
vznemirja nikogar. Podobni so ti poeti znancu iz kavarne, ki nam sedi
vis-à-vis, dan za dnem, leto za letom, kadi molče svojo cigareto in pije
svojega črnca in katerega se sčasoma tako privadimo, da bi nam bilo ne-
prijetno, ko bi ga ne videli več na starem mestu … (I. Cankar 1897, n. m.)
Literarno zgodovinopisje ima na Slovenskem občasno to nenavadno,
vendar ne tudi nerazložljivo tipološko lastnost, da se s preučevanjem
tekstnih fenomenov preteklosti, ki sodijo pod zelo širok dežnik »sloven-
ske književnosti«, ukvarjajo tudi ljudje, o katerih je mogoče ob prebi-
ranju njihovih besedil dobiti nelagoden vtis, da bi bilo za njihovo polje
50
