Page 53 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 53
JONATAN VINKLER
udejstvovanja morda primernejše kakšno drugo torišče, ne (literarno)
zgodovinopisje. Tako jih dičita predvsem dober namen najčistejšega
kova in strastna želja do prebiranja, interpretiranja ter brezpogojnega
pritrjevanja njihovemu »velikemu slovenskemu pesniku« ali »največjemu
slovenskemu pisatelju«, in sicer občasno kar brez kritičnega sita v vsem,
kar je njihov literarni idol pač dal na papir.
Tako literarno starinarstvo – tudi posamezniki in posameznice iz
plejade cankerjeslovcev in cankarjeslovk starejših, novejših in najnovej-
ših dob v tem pač niso nobena izjema – do Funtka ni bilo niti približno
tako dobronamerno, kot je v svoji kritiki menil Cankar: Obsodilo ga je
namreč na pozabo, kajti zaljubilo se je v Cankarjeve napete, čustvene,
strastne, toda marsikdaj pristranske (ob)sodbe ter jih ob vsaki priliki
ponavljalo z mislijo, da je enako lucidno, kot je znal biti on sam (Grdina
2003, 271); diskurz literarnih starinarjev ni (bil) kajpak niti blizu tekstne
sugestivnosti, ki nareja Cankarja za nekaj izjemnega.
Funtku se je tako dogodil damnatio memoriae – »izbris« tako iz ka-
nona kot z obrobja literarnega razvoja slovenske književnosti v obdobju
preloma 19. stoletja. Toda ni bil niti prvi in še zdaleč ne edini, ki se mu
je pripetilo kaj takega. Že pred njim je bil znotraj premen paradigem
narodne identifikacije in s slednjo povezane »narodne književnosti«
med literarno staro šaro, dobro le še za pozabo, že zaživa potisnjen Jovan
Vesel Koseski. Slovenski meščani so ob njem in novi literarni generaciji
Josipa Stritarja (Kritična pisma, V. in VI. pismo, 1868) ter sodobnikov
kaj hitro pozabili, da so s poezijo pesniškega barda Koseskega na začetku
ustavne dobe pridno mašili primanjkljaj, ki so ga čutili zavoljo neobstoja
primerno uglajene govorice v slovenskem jeziku in topogledne lastne
jezikovne nekompetence na gladkem salonskem parketu (Prijatelj 1956,
145, 153, 163).
Toda tudi Koseski ni bil prvi s takšno literarno usodo. Pred njim je
bila zavoljo stremljenj, potreb in ukrepov katoliške verske reformacije
in rekatolizacije do epohalnega dela Janeza Vajkarda Valvasorja – razen
v zasebnih knjižnih zbirkah izbranih »stebrov družbe«, ki so knjige pro-
testantskih pisateljev bolj ali manj načrtno zbirali,1 in na obrobju sloven-
1 Prim. Vidmar 2015, 98–106.
51
udejstvovanja morda primernejše kakšno drugo torišče, ne (literarno)
zgodovinopisje. Tako jih dičita predvsem dober namen najčistejšega
kova in strastna želja do prebiranja, interpretiranja ter brezpogojnega
pritrjevanja njihovemu »velikemu slovenskemu pesniku« ali »največjemu
slovenskemu pisatelju«, in sicer občasno kar brez kritičnega sita v vsem,
kar je njihov literarni idol pač dal na papir.
Tako literarno starinarstvo – tudi posamezniki in posameznice iz
plejade cankerjeslovcev in cankarjeslovk starejših, novejših in najnovej-
ših dob v tem pač niso nobena izjema – do Funtka ni bilo niti približno
tako dobronamerno, kot je v svoji kritiki menil Cankar: Obsodilo ga je
namreč na pozabo, kajti zaljubilo se je v Cankarjeve napete, čustvene,
strastne, toda marsikdaj pristranske (ob)sodbe ter jih ob vsaki priliki
ponavljalo z mislijo, da je enako lucidno, kot je znal biti on sam (Grdina
2003, 271); diskurz literarnih starinarjev ni (bil) kajpak niti blizu tekstne
sugestivnosti, ki nareja Cankarja za nekaj izjemnega.
Funtku se je tako dogodil damnatio memoriae – »izbris« tako iz ka-
nona kot z obrobja literarnega razvoja slovenske književnosti v obdobju
preloma 19. stoletja. Toda ni bil niti prvi in še zdaleč ne edini, ki se mu
je pripetilo kaj takega. Že pred njim je bil znotraj premen paradigem
narodne identifikacije in s slednjo povezane »narodne književnosti«
med literarno staro šaro, dobro le še za pozabo, že zaživa potisnjen Jovan
Vesel Koseski. Slovenski meščani so ob njem in novi literarni generaciji
Josipa Stritarja (Kritična pisma, V. in VI. pismo, 1868) ter sodobnikov
kaj hitro pozabili, da so s poezijo pesniškega barda Koseskega na začetku
ustavne dobe pridno mašili primanjkljaj, ki so ga čutili zavoljo neobstoja
primerno uglajene govorice v slovenskem jeziku in topogledne lastne
jezikovne nekompetence na gladkem salonskem parketu (Prijatelj 1956,
145, 153, 163).
Toda tudi Koseski ni bil prvi s takšno literarno usodo. Pred njim je
bila zavoljo stremljenj, potreb in ukrepov katoliške verske reformacije
in rekatolizacije do epohalnega dela Janeza Vajkarda Valvasorja – razen
v zasebnih knjižnih zbirkah izbranih »stebrov družbe«, ki so knjige pro-
testantskih pisateljev bolj ali manj načrtno zbirali,1 in na obrobju sloven-
1 Prim. Vidmar 2015, 98–106.
51
