Page 57 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 57
JONATAN VINKLER
Ne kaže namreč pozabiti, da je leta 1576 prav Andreae skupaj z Martinom
Chemnitzem uredil Formulo concordiae, ki jo nato na Trubarjevo priza-
devanje8 podpišejo tudi kranjski, koroški in štajerski stanovi. Andreae je
tako proti Melissandrovi namestitvi v Ljubljani pisal stanovom na Kranjsko,
Gallusu in morda še komu poglavitnejšemu. Stanovi so se napram neso-
jenemu superintendentu izgovarjali, do so od namestitve odstopili zaradi
topogledne prepovedi katoliškega deželnega kneza Karla, kar pa ni držalo,
kajti nemškemu teologu so službo odpovedali mesec pred deželnoknežjo
prepovedjo oz. topoglednim ukazom (Rupel 1962, 196).
Se pa tod postavlja vprašanje, kakšno vlogo je pri »odstrelitvi« Me-
lissandra igral Primož Trubar, če sploh. Njegovi sodobniki, zlasti tisti, ki
jim je bil Trubar gorak zaradi starih oprek z njim, so bili prepričani, da
je nekdanji prvi pridigar na Kranjskem celo poglavitni arhitekt opisanih
homatij. Klombner npr., s katerim je imel je Trubar dotlej precej buren
historiat osebnih odnosov, tudi spore zastran Klombnerjevega plagiata
Trubarjevih tekstov in prepire o nespoštovanju subordinacije v Bibel-
-Anstaltu v Urachu (Vinkler 2011, 204–206), je bil na svete prepričan, da
je temu tako, in je Trubarja imenoval »kranjskega hudiča« ter mu želel
vse najslabše (Rupel 1962, n. m.). Je pa pomenljivo, da sta se Trubar in
Andreae po spodleteli Melissandrovi nastavitvi kar sama ponudila de-
želnemu odborniku Ivanu Jožefu Ecku, da pomagata pri iskanju novega
pridigarja (Elze 1897, 451).
Razlogi za diskretno proskripcijo Kreljevega in Juričičevega »velike-
ga teksta« bi torej mogli biti: 1. osebne animoznosti med Trubarjem in
Kreljem, ki bi mogle izvirati iz dokaj odločnih, celo radikalnih postop-
kov Trubarjevega naslednika proti slovenskim knjigam očeta »cerkve
slovenskega jezika« na Kranjskem; 2. okoliščine v Reichu, v katerih je
württemberška evangeličanska cerkev na čelu z Jacobom Andreaem No-
tranjo Avstrijo morda dojemala kot svoj izključni misijonski dominij,
ki ga ni bila voljna deliti s predstavniki konkurenčne, čeprav politično
neprimerno šibkejše smeri okoli Matije Vlačića in njegovih sodelavcev oz.
učencev; 3. skrb za evangeličansko pravovernost, ki je v študentih »ilirske
8 Glej pismo Trubarja kranjskim odbornikom, 1. september 1580; Trubar 2015a,
304–307.
55
Ne kaže namreč pozabiti, da je leta 1576 prav Andreae skupaj z Martinom
Chemnitzem uredil Formulo concordiae, ki jo nato na Trubarjevo priza-
devanje8 podpišejo tudi kranjski, koroški in štajerski stanovi. Andreae je
tako proti Melissandrovi namestitvi v Ljubljani pisal stanovom na Kranjsko,
Gallusu in morda še komu poglavitnejšemu. Stanovi so se napram neso-
jenemu superintendentu izgovarjali, do so od namestitve odstopili zaradi
topogledne prepovedi katoliškega deželnega kneza Karla, kar pa ni držalo,
kajti nemškemu teologu so službo odpovedali mesec pred deželnoknežjo
prepovedjo oz. topoglednim ukazom (Rupel 1962, 196).
Se pa tod postavlja vprašanje, kakšno vlogo je pri »odstrelitvi« Me-
lissandra igral Primož Trubar, če sploh. Njegovi sodobniki, zlasti tisti, ki
jim je bil Trubar gorak zaradi starih oprek z njim, so bili prepričani, da
je nekdanji prvi pridigar na Kranjskem celo poglavitni arhitekt opisanih
homatij. Klombner npr., s katerim je imel je Trubar dotlej precej buren
historiat osebnih odnosov, tudi spore zastran Klombnerjevega plagiata
Trubarjevih tekstov in prepire o nespoštovanju subordinacije v Bibel-
-Anstaltu v Urachu (Vinkler 2011, 204–206), je bil na svete prepričan, da
je temu tako, in je Trubarja imenoval »kranjskega hudiča« ter mu želel
vse najslabše (Rupel 1962, n. m.). Je pa pomenljivo, da sta se Trubar in
Andreae po spodleteli Melissandrovi nastavitvi kar sama ponudila de-
želnemu odborniku Ivanu Jožefu Ecku, da pomagata pri iskanju novega
pridigarja (Elze 1897, 451).
Razlogi za diskretno proskripcijo Kreljevega in Juričičevega »velike-
ga teksta« bi torej mogli biti: 1. osebne animoznosti med Trubarjem in
Kreljem, ki bi mogle izvirati iz dokaj odločnih, celo radikalnih postop-
kov Trubarjevega naslednika proti slovenskim knjigam očeta »cerkve
slovenskega jezika« na Kranjskem; 2. okoliščine v Reichu, v katerih je
württemberška evangeličanska cerkev na čelu z Jacobom Andreaem No-
tranjo Avstrijo morda dojemala kot svoj izključni misijonski dominij,
ki ga ni bila voljna deliti s predstavniki konkurenčne, čeprav politično
neprimerno šibkejše smeri okoli Matije Vlačića in njegovih sodelavcev oz.
učencev; 3. skrb za evangeličansko pravovernost, ki je v študentih »ilirske
8 Glej pismo Trubarja kranjskim odbornikom, 1. september 1580; Trubar 2015a,
304–307.
55
