Page 58 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 58
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
kače«, kot je bojevitega, dostikrat nespravljivega in prepirljivega Vlačića
poimenoval Phillipp Melanchthon, morda videla resen topogledni pro-
blem. – In grožnjo luteranski pravovernosti na negotovem misijonskem
področju v deželah katoliškega deželnega kneza južno od Alp.
Naj je bilo tako ali drugače, izplen za Kreljevi deli in njihovega avtorja
je bila skrajno neugoden – damnatio memoriae.
Prva velika proza slovenske književnosti in njen nastanek
1587. sta se s Kranjske v nemški Derendingen odpravila Felicijan
Trubar in Jurij Dalmatin. Nujna misija na Nemškem je bila, da uredita
zapuščino po znamenitem oporočniku – Primožu Trubarju. Ta je pre-
minil 28. junija 1586, v Božjem miru, brez smrtnega boja, spravljen s
sabo, s tuzemskim življenjem, svetom in Stvarnikom. Toda pred smrtjo
je med opravili, ki jih je tedanji čas štel kot neobhodna za dober prehod
v večnost – ars bene moriendi –, poleg odpustitve dolgov dolžnikom
(Trost 1588, 124) svoje dediče zavezal k izdaji poslednjega lastnega
knjižnega produkta. To je bil njegov prevod Luthrove Hišne postile, ki
je poleg Dalmatinove Biblije (1584) najobsežnejše in likovno najbolj
izrazito delo slovenske protestantske književnosti, do pridižnega Sa-
crum promptuarium Janeza Svetokriškega pa je bilo skoraj celo stoletje
tudi največja zbirka proznih besedil v slovenskem jeziku, torej prvi
slovenski veliki pripovedni korpus. Poslednje odstavke v njem je Trubar
prevajal oz. končeval tik pred smrtjo, 26. junija 1586 (Andreae 1586,
52), del prevodnega besedila pa je tudi lastnoročno zapisal (Trubar
[1595] 2015b, 27). V prvi slovensko pisani biografiji je o tem brati
naslednje poročilo:
To nedelo po krejsi si je on te pusledne besede v tej postili, katero je
tolmačoval, kir še neso bile v naš jezik preobrnene, pustil naprej brati
inu bi bil rad teiste tudi tolmačoval, de, kakor bi on slovenski iz nem-
škiga govuril, de bi njega šribar, kir je poleg sedil, teiste gori zapisal,
kateru, kadar je en časik sturil, je potle djal: »V tem večnim izveličanju
hočmo se vkup viditi« inu je le od veselja tiga večniga lebna govuril.
(Trost 1588, 122–123.)
56
kače«, kot je bojevitega, dostikrat nespravljivega in prepirljivega Vlačića
poimenoval Phillipp Melanchthon, morda videla resen topogledni pro-
blem. – In grožnjo luteranski pravovernosti na negotovem misijonskem
področju v deželah katoliškega deželnega kneza južno od Alp.
Naj je bilo tako ali drugače, izplen za Kreljevi deli in njihovega avtorja
je bila skrajno neugoden – damnatio memoriae.
Prva velika proza slovenske književnosti in njen nastanek
1587. sta se s Kranjske v nemški Derendingen odpravila Felicijan
Trubar in Jurij Dalmatin. Nujna misija na Nemškem je bila, da uredita
zapuščino po znamenitem oporočniku – Primožu Trubarju. Ta je pre-
minil 28. junija 1586, v Božjem miru, brez smrtnega boja, spravljen s
sabo, s tuzemskim življenjem, svetom in Stvarnikom. Toda pred smrtjo
je med opravili, ki jih je tedanji čas štel kot neobhodna za dober prehod
v večnost – ars bene moriendi –, poleg odpustitve dolgov dolžnikom
(Trost 1588, 124) svoje dediče zavezal k izdaji poslednjega lastnega
knjižnega produkta. To je bil njegov prevod Luthrove Hišne postile, ki
je poleg Dalmatinove Biblije (1584) najobsežnejše in likovno najbolj
izrazito delo slovenske protestantske književnosti, do pridižnega Sa-
crum promptuarium Janeza Svetokriškega pa je bilo skoraj celo stoletje
tudi največja zbirka proznih besedil v slovenskem jeziku, torej prvi
slovenski veliki pripovedni korpus. Poslednje odstavke v njem je Trubar
prevajal oz. končeval tik pred smrtjo, 26. junija 1586 (Andreae 1586,
52), del prevodnega besedila pa je tudi lastnoročno zapisal (Trubar
[1595] 2015b, 27). V prvi slovensko pisani biografiji je o tem brati
naslednje poročilo:
To nedelo po krejsi si je on te pusledne besede v tej postili, katero je
tolmačoval, kir še neso bile v naš jezik preobrnene, pustil naprej brati
inu bi bil rad teiste tudi tolmačoval, de, kakor bi on slovenski iz nem-
škiga govuril, de bi njega šribar, kir je poleg sedil, teiste gori zapisal,
kateru, kadar je en časik sturil, je potle djal: »V tem večnim izveličanju
hočmo se vkup viditi« inu je le od veselja tiga večniga lebna govuril.
(Trost 1588, 122–123.)
56
