Page 86 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 86
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
molitve, ki bi jih morali po Kristusovem navodilu nameniti Očetu, ter s tem
povezanih čudežih in relikvijah, ki naj bi bili navadno poganstvo. O tem
na duhovit način priča tudi novela o opatu Cipolli ter njegovi izmišljeni
pripovedi o peresu angela Gabrijela ter oglju, na katerem naj bi pekli svetega
Lavrencija. Boccaccio v njegovo pripoved hudomušno vplete tudi otrdeli
prst svetega duha, šopek las serafina, ki se je prikazal svetemu Frančišku,
stekleničko s potom svetega Mihaela in ono z zvoki zvonov Salomonovega
templja, s čimer poudari nesmiselnost in na drugi strani razširjenost Ver-
geriju tako neljubih legend. Novela o lahkovernem Ferondu na podoben
način razkriva, kako je bilo preproste ljudi mogoče prepričati, da so verjeli
v vice, še eno nadvse pravljično (favolosissimo) iznajdbo, kot jih imenuje
Vergerij. Po sholastičnem pojmovanju vic je bilo namreč pokojnikom, ki
so se tam znašli, mogoče pomagati z molitvijo in obhajilom, in tako ob
pomoči Cerkve doseči, da so hitreje prišli v nebesa. Seveda ni treba pose-
bej poudarjati, da je bil nauk o vicah tesno povezan z razmahom pojava
odpustkov, proti katerim se je kasneje vzdignil Luther.
Tako se norčuje tudi iz vaših maš, sveč, ki tam gorijo, kruha in vina, ki
se dajeta za mrtve. Tako vam pravim, da se v omenjenih in tudi drugih
odstavkih posmehuje temu vašemu učenjakarstvu in obredništvu, ki je
delno judovsko, delno pogansko, delno vaše, torej povsem človeško. In
ko ste jih odkrili, ste bili tako modri, da ste s svojim dejanjem poskrbeli,
da niso več skriti in da jih sedaj vsi razumejo. Gotovo ni bilo potrebe,
da ste vsemu svetu pojasnili to, kar je zapisal o hudodelskem in pokvar-
jenem življenju klerikov in vsega rimskega dvora, učitelja vere (kot vas
ni sram razglašati) in še posebej menihov, o katerih rad na dolgo in
široko razpravlja. Še posebej rad ima vas, inkvizitorji, ki vas razglaša
za malopridneže, klobasače, hinavce, nadloge, častilce sv. Ivana Zlato-
bradca, lenuhe in čudake. Kar preberite si drugo novelo prvega dne in
preverite, če sem pravilno navedel nazive, s katerimi vas pozdravlja ta
nadvse hvalevredni mož […]. (Vergerij 1559, 18)
Če je torej Boccaccio dovolj nazorno in vsem razumljivo opisal izpri-
jenost duhovščine v Rimu, o kateri govori druga novela prvega dne, pa
Vergerij opozarja tudi na prej omenjene, manj očitne kritike cerkvenih
naukov in obredov v Dekameronu, ki naj ne bi bili krščanski ali božji,
84
molitve, ki bi jih morali po Kristusovem navodilu nameniti Očetu, ter s tem
povezanih čudežih in relikvijah, ki naj bi bili navadno poganstvo. O tem
na duhovit način priča tudi novela o opatu Cipolli ter njegovi izmišljeni
pripovedi o peresu angela Gabrijela ter oglju, na katerem naj bi pekli svetega
Lavrencija. Boccaccio v njegovo pripoved hudomušno vplete tudi otrdeli
prst svetega duha, šopek las serafina, ki se je prikazal svetemu Frančišku,
stekleničko s potom svetega Mihaela in ono z zvoki zvonov Salomonovega
templja, s čimer poudari nesmiselnost in na drugi strani razširjenost Ver-
geriju tako neljubih legend. Novela o lahkovernem Ferondu na podoben
način razkriva, kako je bilo preproste ljudi mogoče prepričati, da so verjeli
v vice, še eno nadvse pravljično (favolosissimo) iznajdbo, kot jih imenuje
Vergerij. Po sholastičnem pojmovanju vic je bilo namreč pokojnikom, ki
so se tam znašli, mogoče pomagati z molitvijo in obhajilom, in tako ob
pomoči Cerkve doseči, da so hitreje prišli v nebesa. Seveda ni treba pose-
bej poudarjati, da je bil nauk o vicah tesno povezan z razmahom pojava
odpustkov, proti katerim se je kasneje vzdignil Luther.
Tako se norčuje tudi iz vaših maš, sveč, ki tam gorijo, kruha in vina, ki
se dajeta za mrtve. Tako vam pravim, da se v omenjenih in tudi drugih
odstavkih posmehuje temu vašemu učenjakarstvu in obredništvu, ki je
delno judovsko, delno pogansko, delno vaše, torej povsem človeško. In
ko ste jih odkrili, ste bili tako modri, da ste s svojim dejanjem poskrbeli,
da niso več skriti in da jih sedaj vsi razumejo. Gotovo ni bilo potrebe,
da ste vsemu svetu pojasnili to, kar je zapisal o hudodelskem in pokvar-
jenem življenju klerikov in vsega rimskega dvora, učitelja vere (kot vas
ni sram razglašati) in še posebej menihov, o katerih rad na dolgo in
široko razpravlja. Še posebej rad ima vas, inkvizitorji, ki vas razglaša
za malopridneže, klobasače, hinavce, nadloge, častilce sv. Ivana Zlato-
bradca, lenuhe in čudake. Kar preberite si drugo novelo prvega dne in
preverite, če sem pravilno navedel nazive, s katerimi vas pozdravlja ta
nadvse hvalevredni mož […]. (Vergerij 1559, 18)
Če je torej Boccaccio dovolj nazorno in vsem razumljivo opisal izpri-
jenost duhovščine v Rimu, o kateri govori druga novela prvega dne, pa
Vergerij opozarja tudi na prej omenjene, manj očitne kritike cerkvenih
naukov in obredov v Dekameronu, ki naj ne bi bili krščanski ali božji,
84
