Page 94 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 94
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
da se dobro prodaja. Več prostora pa nameni poročilu kardinalov, ki so
ga leta 1538 na skrivaj natisnili v Italiji, Nemčiji in na Nizozemskem,
pri čemer je za nemški prevod s posmehljivimi opombami poskrbel
sam Martin Luther. Vergerij se takoj pohvali, da je omogočil tri izdaje
omenjenega poročila, zadnja od teh pa naj bi izšla leta 1555.19 V tej je, kot
hudomušno pristavi, dodal kratek predgovor, kjer je pojasnil, da se bo
pred vsem svetom jasno pokazalo, če bo tistega leta za papeža izvoljeni
Gian Pietro Carafa uresničil nasvete, ki jih je dal svojemu predhodniku.
Da se to ni zgodilo, dokazuje uvrstitev poročila na rimski seznam, kar
Vergerij označi za podlost brez primere (incomparabile forfanteria), še
posebej, ker je to očitno dovolil tudi Carafa, takrat že Pavel IV., ki ga je
pred tem pomagal sestaviti. Nemara je navedeni zapis še najboljši prikaz
Vergerijeve bistroumne psihologije in govorniške spretnosti, ki zazna-
mujeta besedilo knjižice, namenjene inkvizitorjem po Italiji. Vergerij je
z omenjenim opozorilom, ki se nanaša tudi na nekatere druge cerkvene
dokumente na seznamu, tako sprožil žolčne razprave, s katerimi so se
morali spoprijemati cenzorji v naslednjih desetletjih in celo stoletjih. Še
sredi osemnajstega stoletja je moral, na primer, kardinal Quirini pojas-
njevati, da naj bi prepoved veljala samo za protestantske izdaje poročila
Consilium emendanda ecclesia in skladno s tem so ga na seznam leta
1758 morali uvrstiti z naslovom, prirejenim za to priložnost (Mendham
1840, 76).
Na zadnjih straneh svoje knjižice nameni Vergerij tudi nekaj prostora
prevodom Svetega pisma v narodne jezike, ki so se v tistem času začeli
pojavljati po Evropi in so si brez tehtne utemeljitve prislužili obsodbo
cenzorjev. Čeprav tridentinski koncil, na katerem so glede teh prevodov
sprejeli podoben, a nekoliko manj strog odlok, označi za skrivni sestanek
19 Pomemben del Vergerijeve propagandne dejavnosti je bilo tudi širjenje uradnih
dokumentov papeške kurije, ki jih je pogosto pospremil s kritičnimi komentarji.
Med temi izdajami, kjer se znajdejo tako bule Julija III. kot pisma Pavla IV. in odloki
Tridentinskega koncila, je poleg navedenega poročila nemara najbolj zanimiva knji-
žica s skrivnimi obtožbami proti kardinalu Moroneju, ki jih je sestavila inkvizicija
leta 1557 in so jo naslednjega leta z Vergerijevo pomočjo natisnili v Tübingenu. Kot
navaja Cavazza, gre večinoma za avtentične dokumente, pospremljene s komentarji,
predgovori ali pripisi ob robu, ki razkrivajo tako nedoslednost njihovih avtorjev kot
tudi spore znotraj Cerkve. Gl. Cavazza 1997.
92
da se dobro prodaja. Več prostora pa nameni poročilu kardinalov, ki so
ga leta 1538 na skrivaj natisnili v Italiji, Nemčiji in na Nizozemskem,
pri čemer je za nemški prevod s posmehljivimi opombami poskrbel
sam Martin Luther. Vergerij se takoj pohvali, da je omogočil tri izdaje
omenjenega poročila, zadnja od teh pa naj bi izšla leta 1555.19 V tej je, kot
hudomušno pristavi, dodal kratek predgovor, kjer je pojasnil, da se bo
pred vsem svetom jasno pokazalo, če bo tistega leta za papeža izvoljeni
Gian Pietro Carafa uresničil nasvete, ki jih je dal svojemu predhodniku.
Da se to ni zgodilo, dokazuje uvrstitev poročila na rimski seznam, kar
Vergerij označi za podlost brez primere (incomparabile forfanteria), še
posebej, ker je to očitno dovolil tudi Carafa, takrat že Pavel IV., ki ga je
pred tem pomagal sestaviti. Nemara je navedeni zapis še najboljši prikaz
Vergerijeve bistroumne psihologije in govorniške spretnosti, ki zazna-
mujeta besedilo knjižice, namenjene inkvizitorjem po Italiji. Vergerij je
z omenjenim opozorilom, ki se nanaša tudi na nekatere druge cerkvene
dokumente na seznamu, tako sprožil žolčne razprave, s katerimi so se
morali spoprijemati cenzorji v naslednjih desetletjih in celo stoletjih. Še
sredi osemnajstega stoletja je moral, na primer, kardinal Quirini pojas-
njevati, da naj bi prepoved veljala samo za protestantske izdaje poročila
Consilium emendanda ecclesia in skladno s tem so ga na seznam leta
1758 morali uvrstiti z naslovom, prirejenim za to priložnost (Mendham
1840, 76).
Na zadnjih straneh svoje knjižice nameni Vergerij tudi nekaj prostora
prevodom Svetega pisma v narodne jezike, ki so se v tistem času začeli
pojavljati po Evropi in so si brez tehtne utemeljitve prislužili obsodbo
cenzorjev. Čeprav tridentinski koncil, na katerem so glede teh prevodov
sprejeli podoben, a nekoliko manj strog odlok, označi za skrivni sestanek
19 Pomemben del Vergerijeve propagandne dejavnosti je bilo tudi širjenje uradnih
dokumentov papeške kurije, ki jih je pogosto pospremil s kritičnimi komentarji.
Med temi izdajami, kjer se znajdejo tako bule Julija III. kot pisma Pavla IV. in odloki
Tridentinskega koncila, je poleg navedenega poročila nemara najbolj zanimiva knji-
žica s skrivnimi obtožbami proti kardinalu Moroneju, ki jih je sestavila inkvizicija
leta 1557 in so jo naslednjega leta z Vergerijevo pomočjo natisnili v Tübingenu. Kot
navaja Cavazza, gre večinoma za avtentične dokumente, pospremljene s komentarji,
predgovori ali pripisi ob robu, ki razkrivajo tako nedoslednost njihovih avtorjev kot
tudi spore znotraj Cerkve. Gl. Cavazza 1997.
92
