Page 92 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 92
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
brzdali, da ne bi skočili pokonci in mu jih naložili, kot ste to storili z
njegovima tovarišema Dantejem in Boccacciom? (Vergerij 1559, 34)
Podobno kot Komedija in Dekameron so bile tudi Canzoniere v 16.
stoletju že nekakšen literarni spomenik in bilo bi nesmiselno, da bi delo
prepovedali tiskati zavoljo treh spornih sonetov. Zagato, na katero opo-
zarja Vergerij, je leta 1564 skušal odpraviti tridentinski seznam, kjer je
bilo določeno, da se knjige, ki so sicer sprejemljive, a vsebujejo kako
nepravoverno misel, lahko berejo, če so jih pred tem očistili nespodob-
nosti. Kljub temu pa se zdi, da ime Petrarce zavoljo tega ni utrpelo večje
škode in Canzoniere so, resda v nekoliko manjšem obsegu in včasih tudi
v »očiščenih« različicah, tiskali naprej. Zmotno pa je trditi, da izdaje
po Vergerijevem naznanilu na splošno niso vsebovale spornih sonetov,
lahko bi kvečjemu ugotovili, da so bile strani z njimi občasno iztrgane,
zamazane ali drugače poškodovane (Rozzo 2005, 93), kot je razvidno iz
beneških izdaj Bertanija (1573) in Vidalija (1574) ali pa tiste Rouilléja
iz Lyona (1574).
Petrarcov »Babilon«, ki se nanaša na papeški dvor v Avignonu, po-
nudi tako nadvse uporabno podobo, ki so jo na luteranskem severu
že nekaj desetletij pred Vergerijem s pridom izkoristili na pamfletih,
nastrojenih proti Rimu. Učinek te propagande je bil v Italiji dobro viden
leta 1527 ob oplenjenju Rima. »Prenos« Babilona na Rim je očiten tudi
pri Vlačiću, ki razlaga, da je Petrarca nič kolikokrat pisal proti papežu in
njegovem navajanju soneta 138, kateremu je na začetku dodal besedico
»Rim«: »Roma: shola de errori et tempio de haeresia« (Vlačić 1556,
872). Kot rečeno, so bili tovrstni dodatki izvirnim besedilom pogost
pojav tudi pri Vergeriju. Ta rimskim cenzorjem pojasni,17 da je Vlačić
v svojem obsežnem spisu na več kot 1000 straneh zbral imena vseh
pomembnih osebnosti, ki so v svojem času pisali proti Cerkvi in tako
pričali za resnico. Kot je razvidno že iz njegovih starejših komentarjev
k drugemu beneškemu seznamu, je to delo Vergerija še bolj navdušilo
17 Sodelovanje med Vlačićem in Vergerijem še ni dovolj dobro raziskano, znano je le,
da sta v obdobju med letoma 1549 in 1551 v Baslu oba za tisk pripravila nekaj besedil
in da sta se v mestu ob Renu družila z nekaterimi znanimi humanisti, kot je bil Celio
Secondo Curione.
90
brzdali, da ne bi skočili pokonci in mu jih naložili, kot ste to storili z
njegovima tovarišema Dantejem in Boccacciom? (Vergerij 1559, 34)
Podobno kot Komedija in Dekameron so bile tudi Canzoniere v 16.
stoletju že nekakšen literarni spomenik in bilo bi nesmiselno, da bi delo
prepovedali tiskati zavoljo treh spornih sonetov. Zagato, na katero opo-
zarja Vergerij, je leta 1564 skušal odpraviti tridentinski seznam, kjer je
bilo določeno, da se knjige, ki so sicer sprejemljive, a vsebujejo kako
nepravoverno misel, lahko berejo, če so jih pred tem očistili nespodob-
nosti. Kljub temu pa se zdi, da ime Petrarce zavoljo tega ni utrpelo večje
škode in Canzoniere so, resda v nekoliko manjšem obsegu in včasih tudi
v »očiščenih« različicah, tiskali naprej. Zmotno pa je trditi, da izdaje
po Vergerijevem naznanilu na splošno niso vsebovale spornih sonetov,
lahko bi kvečjemu ugotovili, da so bile strani z njimi občasno iztrgane,
zamazane ali drugače poškodovane (Rozzo 2005, 93), kot je razvidno iz
beneških izdaj Bertanija (1573) in Vidalija (1574) ali pa tiste Rouilléja
iz Lyona (1574).
Petrarcov »Babilon«, ki se nanaša na papeški dvor v Avignonu, po-
nudi tako nadvse uporabno podobo, ki so jo na luteranskem severu
že nekaj desetletij pred Vergerijem s pridom izkoristili na pamfletih,
nastrojenih proti Rimu. Učinek te propagande je bil v Italiji dobro viden
leta 1527 ob oplenjenju Rima. »Prenos« Babilona na Rim je očiten tudi
pri Vlačiću, ki razlaga, da je Petrarca nič kolikokrat pisal proti papežu in
njegovem navajanju soneta 138, kateremu je na začetku dodal besedico
»Rim«: »Roma: shola de errori et tempio de haeresia« (Vlačić 1556,
872). Kot rečeno, so bili tovrstni dodatki izvirnim besedilom pogost
pojav tudi pri Vergeriju. Ta rimskim cenzorjem pojasni,17 da je Vlačić
v svojem obsežnem spisu na več kot 1000 straneh zbral imena vseh
pomembnih osebnosti, ki so v svojem času pisali proti Cerkvi in tako
pričali za resnico. Kot je razvidno že iz njegovih starejših komentarjev
k drugemu beneškemu seznamu, je to delo Vergerija še bolj navdušilo
17 Sodelovanje med Vlačićem in Vergerijem še ni dovolj dobro raziskano, znano je le,
da sta v obdobju med letoma 1549 in 1551 v Baslu oba za tisk pripravila nekaj besedil
in da sta se v mestu ob Renu družila z nekaterimi znanimi humanisti, kot je bil Celio
Secondo Curione.
90
