Page 93 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 93
TOMAŽ JURCA
za preučevanje del velikih književnikov in iskanje opornih točk v nji-
hovih besedilih. Vlačićeva knjiga naj bi tako poskrbela, da bodo ljudje,
ki jim je Cerkev do tedaj zastirala oči, spregledali, in razkrila, kako so
papeži skvarili Jezusov izvirni nauk in ga spremenili v laž. Več kot 400
imen različnih narodnosti in porekel naj bi tako dokazovalo, da imajo
tovrstne trditve in težnje svoje korenine že globoko v srednjem veku in
da jih niso odkrili protestanti.
Vergerij pri tem opozori na dejstvo, da so kritike Cerkve pogosto
prihajale tudi iz vrst visoke duhovščine. Tako omenja tudi knjižico Consi-
lium de Emendanda Ecclesia, zaupno poročilo o nepravilnostih v Cerkvi,
ki ga je sestavilo osem kardinalov, med njimi tudi Contarini, Sadoleto,
Pole in Giovanni Pietro Carafa, kasnejši papež Pavel IV., in se je dotikalo
večinoma finančnih zlorab in papeževe avtoritete. O poročilu, ki ga je
naročil Pavel III. in po katerem se je Vergerij ravnal tudi pri ureditvi
svoje škofije, ta sicer razpravlja že v svojem prvem posegu, namenje-
nemu della Casi. Nemara je med imeni kardinalov še najbolj zanimivo
ime angleškega kardinala Reginalda Polea, ki je v Viterbu okoli sebe
zbral krog somišljenikov, tako imenovanih spiritualov,18 med katerimi
so bili tudi pomembni kleriki. Prav tam, v visoki in poduhovljeni družbi,
imenovani Ecclesia Viterbiensis, so leta 1542 za tisk pripravili knjižico Il
beneficio di Cristo, katere glavni nauk je opravičenje po veri, in se je po
izidu naslednjega leta bliskovito razširila po Italiji. Kot navaja Cavazza,
so delo verjetno na Vergerijevo pobudo objavili tudi v slovanski tiskarni
v Urachu leta 1563, in sicer najprej v hrvaškem prevodu, dve leti kasneje
pa še v italijanskem izvirniku (Cavazza 2013, 31–56). Ob Beneficiu, ki je
gotovo najvidnejši spis italijanske reformacije, kar je potrdila tudi njegova
uvrstitev na seznamih prepovedanih knjig, se Vergerij v pričujočem spisu
sicer ne pomudi, čeprav v nekaterih drugih svojih besedilih rad omeni,
18 V Viterbo se je konec leta 1541 in v prvih mesecih leta 1542 zateklo nekaj pristašev
španskega misleca in reformatorja Juana de Valdésa, ki je zagovarjal protestantski
nauk opravičenja po veri, pogosto imenovan z Melanchtonovo sintagmo »Kristusova
dobrota«. Med omenjenimi pristaši so bili Vittore Soranzo, Pietro Carnesecchi in
Marcantonio Flaminio, ki je uredil besedilo knjižice Il beneficio di Cristo. Čeprav
Vergerij ni sodil v njihov krog, se zdi, da je poznal omenjeno okolje, gotovo pa so
mu bile blizu njihove zamisli, o čemer pričajo tudi njegovi zapisi o knjižici, ki jo
poimenuje il dolce libriccino.
91
za preučevanje del velikih književnikov in iskanje opornih točk v nji-
hovih besedilih. Vlačićeva knjiga naj bi tako poskrbela, da bodo ljudje,
ki jim je Cerkev do tedaj zastirala oči, spregledali, in razkrila, kako so
papeži skvarili Jezusov izvirni nauk in ga spremenili v laž. Več kot 400
imen različnih narodnosti in porekel naj bi tako dokazovalo, da imajo
tovrstne trditve in težnje svoje korenine že globoko v srednjem veku in
da jih niso odkrili protestanti.
Vergerij pri tem opozori na dejstvo, da so kritike Cerkve pogosto
prihajale tudi iz vrst visoke duhovščine. Tako omenja tudi knjižico Consi-
lium de Emendanda Ecclesia, zaupno poročilo o nepravilnostih v Cerkvi,
ki ga je sestavilo osem kardinalov, med njimi tudi Contarini, Sadoleto,
Pole in Giovanni Pietro Carafa, kasnejši papež Pavel IV., in se je dotikalo
večinoma finančnih zlorab in papeževe avtoritete. O poročilu, ki ga je
naročil Pavel III. in po katerem se je Vergerij ravnal tudi pri ureditvi
svoje škofije, ta sicer razpravlja že v svojem prvem posegu, namenje-
nemu della Casi. Nemara je med imeni kardinalov še najbolj zanimivo
ime angleškega kardinala Reginalda Polea, ki je v Viterbu okoli sebe
zbral krog somišljenikov, tako imenovanih spiritualov,18 med katerimi
so bili tudi pomembni kleriki. Prav tam, v visoki in poduhovljeni družbi,
imenovani Ecclesia Viterbiensis, so leta 1542 za tisk pripravili knjižico Il
beneficio di Cristo, katere glavni nauk je opravičenje po veri, in se je po
izidu naslednjega leta bliskovito razširila po Italiji. Kot navaja Cavazza,
so delo verjetno na Vergerijevo pobudo objavili tudi v slovanski tiskarni
v Urachu leta 1563, in sicer najprej v hrvaškem prevodu, dve leti kasneje
pa še v italijanskem izvirniku (Cavazza 2013, 31–56). Ob Beneficiu, ki je
gotovo najvidnejši spis italijanske reformacije, kar je potrdila tudi njegova
uvrstitev na seznamih prepovedanih knjig, se Vergerij v pričujočem spisu
sicer ne pomudi, čeprav v nekaterih drugih svojih besedilih rad omeni,
18 V Viterbo se je konec leta 1541 in v prvih mesecih leta 1542 zateklo nekaj pristašev
španskega misleca in reformatorja Juana de Valdésa, ki je zagovarjal protestantski
nauk opravičenja po veri, pogosto imenovan z Melanchtonovo sintagmo »Kristusova
dobrota«. Med omenjenimi pristaši so bili Vittore Soranzo, Pietro Carnesecchi in
Marcantonio Flaminio, ki je uredil besedilo knjižice Il beneficio di Cristo. Čeprav
Vergerij ni sodil v njihov krog, se zdi, da je poznal omenjeno okolje, gotovo pa so
mu bile blizu njihove zamisli, o čemer pričajo tudi njegovi zapisi o knjižici, ki jo
poimenuje il dolce libriccino.
91
