Page 137 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 137
Peter Kovačič Peršin
kritiki sedanje svetovne ureditve kliče k odgovornosti in hkrati bodri,
da je človek kljub svoji izkoriščevalski sli sposoben moralne in duhovne
prenove, da bo delal dobro. Obrača se k politikom, gospodarstvenikom,
znanstvenikom in borcem za človekove pravice, naj si prizadevajo za oh-
ranitev našega skupnega doma, ki je zemlja. Poziva vse svetovne religije
in njihove voditelje, da iz svojega duhovnega bogastva prispevajo k dvigu
ekološke zavesti in k etičnemu preporodu človeštva. Kot prvi problem
izpostavi uničevanje naravnega okolja. Kritizira sedanji kapitalizem,
pogoltnost bogatašev in gospodarski ustroj, ki zasleduje le dobiček. To
je rak sodobne družbe, ki bo na koncu uničil našo civilizacijo. Zato je
potrebna takojšnja preureditev gospodarskega sistema in reševanje eko-
loških problemov. Sedanja merkatokracija vprega tehnološki napredek
le v službo profita, zato brezobzirno izkorišča naravna bogastva in ljudi,
uničuje biotsko raznovrstnost in podnebje, ki je za ohranjanje ekosistema
nujno in s tem za prihodnost človeštva. Človek je postavil tehnični um
nad naravo, ne čuti je več kot živega zavetja za polnovredno življenje,
zato ustvarja izkrivljen potrošniški življenjski slog (Franciscus 2015a,
66–67)1 in izgublja čut solidarnosti in odgovornosti za sočloveka. Zato
papež poudarja, da »resnični ekološki pristop postaja vedno bolj druž-
beni pristop, ki mora v razprave o okolju vključiti pravičnost, da bomo
poslušali tako krik zemlje kot krik revežev« (2015a, 28).2 Zavzema se torej
za celovito ekologijo, ki ima pred očmi ohranjanje narave in reševanje
družbenih problemov. Človek je del narave in zato je njegov obstoj od-
visen od naravnega okolja, primernega za življenje. Poseganje v narave
zakone in vire mora voditi etična odgovornost. Papež pri tem izhaja iz
enega temeljnih načel Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu
in iz stališč svojih predhodnikov, »da je človek začetnik, središče in cilj
vsega gospodarskega in družbenega življenja« (2015a, 69). In pravi:
Človek je gospodar svojih dejanj in presojevalec njihove vrednosti;
on sam je začetnik svojega napredka v soglasju z naravo, ki mu jo je
zaupal Stvarnik. […] Delo bi moralo uokvirjati ta mnogovrstni človekov
osebni razvoj, kjer so v igri številne življenjske razsežnosti: ustvarjalnost,
1 LS 122.
2 LS 49.
135
kritiki sedanje svetovne ureditve kliče k odgovornosti in hkrati bodri,
da je človek kljub svoji izkoriščevalski sli sposoben moralne in duhovne
prenove, da bo delal dobro. Obrača se k politikom, gospodarstvenikom,
znanstvenikom in borcem za človekove pravice, naj si prizadevajo za oh-
ranitev našega skupnega doma, ki je zemlja. Poziva vse svetovne religije
in njihove voditelje, da iz svojega duhovnega bogastva prispevajo k dvigu
ekološke zavesti in k etičnemu preporodu človeštva. Kot prvi problem
izpostavi uničevanje naravnega okolja. Kritizira sedanji kapitalizem,
pogoltnost bogatašev in gospodarski ustroj, ki zasleduje le dobiček. To
je rak sodobne družbe, ki bo na koncu uničil našo civilizacijo. Zato je
potrebna takojšnja preureditev gospodarskega sistema in reševanje eko-
loških problemov. Sedanja merkatokracija vprega tehnološki napredek
le v službo profita, zato brezobzirno izkorišča naravna bogastva in ljudi,
uničuje biotsko raznovrstnost in podnebje, ki je za ohranjanje ekosistema
nujno in s tem za prihodnost človeštva. Človek je postavil tehnični um
nad naravo, ne čuti je več kot živega zavetja za polnovredno življenje,
zato ustvarja izkrivljen potrošniški življenjski slog (Franciscus 2015a,
66–67)1 in izgublja čut solidarnosti in odgovornosti za sočloveka. Zato
papež poudarja, da »resnični ekološki pristop postaja vedno bolj druž-
beni pristop, ki mora v razprave o okolju vključiti pravičnost, da bomo
poslušali tako krik zemlje kot krik revežev« (2015a, 28).2 Zavzema se torej
za celovito ekologijo, ki ima pred očmi ohranjanje narave in reševanje
družbenih problemov. Človek je del narave in zato je njegov obstoj od-
visen od naravnega okolja, primernega za življenje. Poseganje v narave
zakone in vire mora voditi etična odgovornost. Papež pri tem izhaja iz
enega temeljnih načel Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu
in iz stališč svojih predhodnikov, »da je človek začetnik, središče in cilj
vsega gospodarskega in družbenega življenja« (2015a, 69). In pravi:
Človek je gospodar svojih dejanj in presojevalec njihove vrednosti;
on sam je začetnik svojega napredka v soglasju z naravo, ki mu jo je
zaupal Stvarnik. […] Delo bi moralo uokvirjati ta mnogovrstni človekov
osebni razvoj, kjer so v igri številne življenjske razsežnosti: ustvarjalnost,
1 LS 122.
2 LS 49.
135
