Page 140 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 140
ŠTUDIJSKI VEČERI
reform iz latinske Amerike in Afrike: ganskega kardinala Petra Turksona,
predsednika papeškega sveta za pravičnost in mir, tudi brazilskega škofa
Amazonije Ervina Kräuterja, ki velja za doslednega borca za ohranitev
amazonskega gozda in staroselcev. (V porečju Amazanije je izsekanih
že 40 odstotkov gozda in vlada načrtuje 60 novih zajezitev in elektrarn.)
Prosil pa je za njihove utemeljitve tudi znane teologe osvoboditve, ki sta
jih prejšnja papeža utišala s prepovedjo delovanja v Cerkvi: Gutierezza,
Sobrina in Leonarda Boffa. Poznavalci Boffove teologije so odkrili, da
je Frančišek v encikliko vključil prav njegove misli. S tem je posredno
rehabilitiral tudi teologijo osvoboditve in njene avtorje. Taka gesta je
značilna za papeža Frančiška, ki se izogiba pompoznih dejanj, kar bi
bila uradna izjava o njihovi rehabilitaciji. S tem se kritiki konservativ-
cev ne izogne, niti se očitno noče, a prepreči še večje idejno razhajanje
v Cerkvi. Kako nasproten odnos do teologije osvoboditve ima glede
na prejšnja papeža, pojasnjuje intervju, ki ga je z Leonardom Boffom
objavil za božič 2016 Frankfurter Rudschau. V njem pojasnjuje, kako ga
je papež Frančišek zaprosil, naj mu pošlje pisne predloge za ekološko
encikliko. Naročil mu je, naj jih pošlje argentinskemu veleposlaniku in
ne njemu osebno, ker bi mu v vatikanski upravi zasegli pošiljko in je ne
bi dobil. Na vprašanje, kaj bo na to sodelovanje rekel papež Ratzinger,
je Frančišek odločno odvrnil: »Papež sem jaz!« Boff je tudi potrdil, da je
papež Frančišek pristaš teologije osvoboditve, ki jo v Argentini imenujejo
»teologijo zatiranega ljudstva«. Bil je učenec Jeana Carlosa Scanoneja,
znanega teologa osvoboditve. Scanone je zavračal izraz revščina, ker
postane v teološkem jeziku pobožen izraz in prikriva resnično stanje
revnih in izkoriščanih. Zato je sprejel marksistično teorijo, ki govori
o zatiranju kot političnem nasilju. (Po Gramscijevi teoriji je zatiranje
politično dejanje.) Prav zato imajo kritiki papeža Frančiška za levičar-
ja, marksista, ki je pretrgal s socialnim naukom predhodnih papežev
Wojtyłe in Ratzingerja, ki sta zaradi politične definicije revščine imela
teologijo osvoboditve za trojanskega konja v Cerkvi in sta zato zatrla to
gibanje v Latinski Ameriki. (Boff v Frank 2016) Res je, da je Frančišek
prelomil s socialnim naukom in politiko predhodnih dveh papežev, a
se je samo vrnil na stališče II. vatikanskega koncila. Vztrajno pa pou-
darja, da se mora socialni nauk Cerkve razvijati, reformirati v skladu z
138
reform iz latinske Amerike in Afrike: ganskega kardinala Petra Turksona,
predsednika papeškega sveta za pravičnost in mir, tudi brazilskega škofa
Amazonije Ervina Kräuterja, ki velja za doslednega borca za ohranitev
amazonskega gozda in staroselcev. (V porečju Amazanije je izsekanih
že 40 odstotkov gozda in vlada načrtuje 60 novih zajezitev in elektrarn.)
Prosil pa je za njihove utemeljitve tudi znane teologe osvoboditve, ki sta
jih prejšnja papeža utišala s prepovedjo delovanja v Cerkvi: Gutierezza,
Sobrina in Leonarda Boffa. Poznavalci Boffove teologije so odkrili, da
je Frančišek v encikliko vključil prav njegove misli. S tem je posredno
rehabilitiral tudi teologijo osvoboditve in njene avtorje. Taka gesta je
značilna za papeža Frančiška, ki se izogiba pompoznih dejanj, kar bi
bila uradna izjava o njihovi rehabilitaciji. S tem se kritiki konservativ-
cev ne izogne, niti se očitno noče, a prepreči še večje idejno razhajanje
v Cerkvi. Kako nasproten odnos do teologije osvoboditve ima glede
na prejšnja papeža, pojasnjuje intervju, ki ga je z Leonardom Boffom
objavil za božič 2016 Frankfurter Rudschau. V njem pojasnjuje, kako ga
je papež Frančišek zaprosil, naj mu pošlje pisne predloge za ekološko
encikliko. Naročil mu je, naj jih pošlje argentinskemu veleposlaniku in
ne njemu osebno, ker bi mu v vatikanski upravi zasegli pošiljko in je ne
bi dobil. Na vprašanje, kaj bo na to sodelovanje rekel papež Ratzinger,
je Frančišek odločno odvrnil: »Papež sem jaz!« Boff je tudi potrdil, da je
papež Frančišek pristaš teologije osvoboditve, ki jo v Argentini imenujejo
»teologijo zatiranega ljudstva«. Bil je učenec Jeana Carlosa Scanoneja,
znanega teologa osvoboditve. Scanone je zavračal izraz revščina, ker
postane v teološkem jeziku pobožen izraz in prikriva resnično stanje
revnih in izkoriščanih. Zato je sprejel marksistično teorijo, ki govori
o zatiranju kot političnem nasilju. (Po Gramscijevi teoriji je zatiranje
politično dejanje.) Prav zato imajo kritiki papeža Frančiška za levičar-
ja, marksista, ki je pretrgal s socialnim naukom predhodnih papežev
Wojtyłe in Ratzingerja, ki sta zaradi politične definicije revščine imela
teologijo osvoboditve za trojanskega konja v Cerkvi in sta zato zatrla to
gibanje v Latinski Ameriki. (Boff v Frank 2016) Res je, da je Frančišek
prelomil s socialnim naukom in politiko predhodnih dveh papežev, a
se je samo vrnil na stališče II. vatikanskega koncila. Vztrajno pa pou-
darja, da se mora socialni nauk Cerkve razvijati, reformirati v skladu z
138
