Page 132 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 132
ŠTUDIJSKI VEČERI
drugo usmeritev, čeprav v raznih obdobjih v različnih razmerjih. Zdi
se, da krščanstvo tako v zgodovini kot danes neizogibno drsi zdaj bolj
v eno, zdaj bolj v drugo smer, toda njegova moč – njegov način obstoja
tako rekoč – je v tem, da zmore preprečiti dokončni zdrs in pristanek le
na enem od polov, in to tako na družbeni kot na osebni ravni. Pobožna
krščanska religioznost, ki razume krščanstvo kot dodatni ali nadomestni
pripomoček, celo zagotovilo za vse tiste materialne in duhovne dobrine
(od bogastva in zdravja do notranjega miru in zunanjega reda), ki so jih
od nekdaj skušale zagotavljati poganske, kozmične religije, se v tem svetu
ne more nikdar docela zavarovati pred izkustvom, ki ga izreka evangelij:
»Moj Bog, zakaj si me zapustil?«. Na drugi strani pa se nereligiozna, ate-
istična drža, ki vztraja pri človekovi samostojnosti in polni odgovornosti
v svetu, nikdar docela ne znebi skritega (za)upanja, da se samostojno
in odgovorno ravnanje s svojimi posledicami le ne bo docela izgubilo v
dokončni vseenosti …
Francoski filozof Paul Ricoeur, protestant (ki je dobil za svoje življenj-
sko delo posebno priznanje Evangeličanske teološke fakultete v Tübinge-
nu), se je v svoji razpravi o svetem soočil z opozicijo med oznanjevanjem/
poslušanjem Božje besede in manifestiranjem/čaščenjem »hierofanij«,
med Božjim imenom in malikom, ne nazadnje med zgodovino in nara-
vo, med etiko in estetiko; opozicijo, ki se je kasneje drastično kazala v
spopadih med častilci svetih podob in ikonoklasti. Po njegovem mnenju
je treba na razmerja gledati dialektično kot na dialektična. Če krščan-
stvo in judovstvo v imenu vere v edinega Boga in razglašanja njegovega
edino svetega imena, desakralizira svet in ukinja hierofanije v svetu, pa
hkrati podobe/simbole svetega v svetu sámo uporablja kot znake/sim-
bole v svojem oznanjevanju Božje besede in izrekanju Božjega imena.
Ukinja jih kot podobe/simbole svetega v svetu in/da jih uporabi (zgolj)
kot znake/simbole svojega oznanjanja Božje besede. Toda: »ali ni (zato)
usoda poslušanja besede – kot žive in svete, take, ki seže do človekovega
»srca« –, tako odvisna od ponovnega rojstva svetega v svetu in njegovega
simbolizma – onkraj njegove smrti?« (Ricoeur 1974, 76). Toda – dodaj-
mo – ponovno rojevanje/obnavljanje svetega v svetu, hierofanij, pomeni
tudi ponovno težnjo k čaščenju malikov in ikon ter ponovni izziv/obvezo
za ikonoklazem, za (protestantski) protest in ugovor.
130
drugo usmeritev, čeprav v raznih obdobjih v različnih razmerjih. Zdi
se, da krščanstvo tako v zgodovini kot danes neizogibno drsi zdaj bolj
v eno, zdaj bolj v drugo smer, toda njegova moč – njegov način obstoja
tako rekoč – je v tem, da zmore preprečiti dokončni zdrs in pristanek le
na enem od polov, in to tako na družbeni kot na osebni ravni. Pobožna
krščanska religioznost, ki razume krščanstvo kot dodatni ali nadomestni
pripomoček, celo zagotovilo za vse tiste materialne in duhovne dobrine
(od bogastva in zdravja do notranjega miru in zunanjega reda), ki so jih
od nekdaj skušale zagotavljati poganske, kozmične religije, se v tem svetu
ne more nikdar docela zavarovati pred izkustvom, ki ga izreka evangelij:
»Moj Bog, zakaj si me zapustil?«. Na drugi strani pa se nereligiozna, ate-
istična drža, ki vztraja pri človekovi samostojnosti in polni odgovornosti
v svetu, nikdar docela ne znebi skritega (za)upanja, da se samostojno
in odgovorno ravnanje s svojimi posledicami le ne bo docela izgubilo v
dokončni vseenosti …
Francoski filozof Paul Ricoeur, protestant (ki je dobil za svoje življenj-
sko delo posebno priznanje Evangeličanske teološke fakultete v Tübinge-
nu), se je v svoji razpravi o svetem soočil z opozicijo med oznanjevanjem/
poslušanjem Božje besede in manifestiranjem/čaščenjem »hierofanij«,
med Božjim imenom in malikom, ne nazadnje med zgodovino in nara-
vo, med etiko in estetiko; opozicijo, ki se je kasneje drastično kazala v
spopadih med častilci svetih podob in ikonoklasti. Po njegovem mnenju
je treba na razmerja gledati dialektično kot na dialektična. Če krščan-
stvo in judovstvo v imenu vere v edinega Boga in razglašanja njegovega
edino svetega imena, desakralizira svet in ukinja hierofanije v svetu, pa
hkrati podobe/simbole svetega v svetu sámo uporablja kot znake/sim-
bole v svojem oznanjevanju Božje besede in izrekanju Božjega imena.
Ukinja jih kot podobe/simbole svetega v svetu in/da jih uporabi (zgolj)
kot znake/simbole svojega oznanjanja Božje besede. Toda: »ali ni (zato)
usoda poslušanja besede – kot žive in svete, take, ki seže do človekovega
»srca« –, tako odvisna od ponovnega rojstva svetega v svetu in njegovega
simbolizma – onkraj njegove smrti?« (Ricoeur 1974, 76). Toda – dodaj-
mo – ponovno rojevanje/obnavljanje svetega v svetu, hierofanij, pomeni
tudi ponovno težnjo k čaščenju malikov in ikon ter ponovni izziv/obvezo
za ikonoklazem, za (protestantski) protest in ugovor.
130
