Page 133 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 133
Marko Kerševan
Poganstvo, krščanska vera in upanje, ateizem niso le alternative: kr-
ščanstvo je preživelo dve tisočletji, sooblikovalo civilizacije in človeška
življenja tako, da se je udejanjalo skozi zveze in nasprotja z enim in dru-
gim. Tudi sedanji prazniki nam govore o tem. Kažejo nam to s svojim
sobivanjem in ohranjanjem raznorodnih (ne)religioznih tradicij; kažejo
nam, da so tudi danes na delu težnje, ki jih poznamo iz zgodovine: da se
krščansko sporočilo predstavi, razlaga in doživlja kot poganska kozmična
religioznost, in narobe, da se nekrščanska religioznost predstavlja, doži-
vlja in interpretira kot krščanska; da se v imenu krščanskosti omalovažuje
in zavrača nekrščanske vsebine in oblike ter se jih predstavlja kot rušenje
krščanske tradicije; da se vse krščanske in nekrščanske tradicije, simbole
in običaje razume, predvsem pa uporablja, kot sredstvo za sekularne
utilitarne psihološke, vzgojne, komercialne ali celo politične cilje; da se v
vseh posvetnih, sekularnih sestavinah in razumevanjih praznovanja vidi
le razvrednotenje »prave« krščanske ali »globoko religiozne« tradicije
(pa čeprav gre pri mnogih od njih za pojave in pojmovanja, ki so enako
stari kot krščanstvo ali nekrščanska religioznost). Vse to tudi danes v
različnih sorazmerjih v različnih okoljih in pri različnih ljudeh – kot je
bilo v preteklosti in bo, sodeč po vsem, kar vemo iz zgodovine in vidimo
danes, tudi v prihodnosti. Pa naj k temu rečemo Amen ali ne.
131
Poganstvo, krščanska vera in upanje, ateizem niso le alternative: kr-
ščanstvo je preživelo dve tisočletji, sooblikovalo civilizacije in človeška
življenja tako, da se je udejanjalo skozi zveze in nasprotja z enim in dru-
gim. Tudi sedanji prazniki nam govore o tem. Kažejo nam to s svojim
sobivanjem in ohranjanjem raznorodnih (ne)religioznih tradicij; kažejo
nam, da so tudi danes na delu težnje, ki jih poznamo iz zgodovine: da se
krščansko sporočilo predstavi, razlaga in doživlja kot poganska kozmična
religioznost, in narobe, da se nekrščanska religioznost predstavlja, doži-
vlja in interpretira kot krščanska; da se v imenu krščanskosti omalovažuje
in zavrača nekrščanske vsebine in oblike ter se jih predstavlja kot rušenje
krščanske tradicije; da se vse krščanske in nekrščanske tradicije, simbole
in običaje razume, predvsem pa uporablja, kot sredstvo za sekularne
utilitarne psihološke, vzgojne, komercialne ali celo politične cilje; da se v
vseh posvetnih, sekularnih sestavinah in razumevanjih praznovanja vidi
le razvrednotenje »prave« krščanske ali »globoko religiozne« tradicije
(pa čeprav gre pri mnogih od njih za pojave in pojmovanja, ki so enako
stari kot krščanstvo ali nekrščanska religioznost). Vse to tudi danes v
različnih sorazmerjih v različnih okoljih in pri različnih ljudeh – kot je
bilo v preteklosti in bo, sodeč po vsem, kar vemo iz zgodovine in vidimo
danes, tudi v prihodnosti. Pa naj k temu rečemo Amen ali ne.
131
