Page 146 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 146
ŠTUDIJSKI VEČERI
Papež poudarja, da je ohranjanje zakonske zveze in zvestobe velika
vrednota in kristjanova dolžnost. Hkrati pa razume, da v zakonski zvezi
lahko nastanejo razmere, ki ne omogočajo več nikakršnega partnerskega
ali družinskega življenja. V takih primerih »[…] je ločitev neizogibna.
Včasih lahko postane neizogibna, če gre za to, da slabotnejšega zakonca
ali majhne otroke zavarujemo pred hujšimi poškodbami, ki jih povzro-
čajo nadutost in nasilje, poniževanje in izkoriščanje, zanemarjanje in
ravnodušnost. Vendar je treba na ločitev gledati kot na sicer skrajno
sredstvo […]« (2016a, 147).33 V skladu s tem načelom dokument uve-
ljavlja tudi naslednje: »Kar zadeva ločene, ki živijo v novi zvezi, je po-
membno, da jim damo čutiti, da so del Cerkve, da nikakor niso izobčeni
[…], ker so vedno del cerkvenega občestva.« (2016a, 148)34 To načelo
pomeni veliko novost, saj je dosedanja pastoralna praksa zahtevala, da
se morajo civilno poročeni ali na novo poročeni odpovedati spolnosti,
če hočejo prejemati evharistijo. Papež tu uveljavlja, z njemu značilno
duhovitostjo, evangeljski pogled, da je »usmiljenje nosilni steber, ki drži
pokonci življenje Cerkve. […] Cerkev ni carinska postaja« in duhovniki
se ne smejo obnašati »kakor nadzorniki milosti […]« (2016a, 190–91).35
V 244. členu posinodalna apostolska pobuda priporoča, »naj bodo po-
stopki za ugotavljanje ničnosti zakona dostopnejši in bolj prilagodljivi
ter po možnosti povsem brezplačni« (2016a, 148–149).
Papež ponovno poudarja stališče II. vatikanskega koncila o nujnosti
pozitivne spolne vzgoje na osnovi krščanskega etosa, »ki naj bo v skladu
z napredkom psihološke, pedagoške in didaktične znanosti.« In poudar-
ja: »Morali bi se vprašati, ali so naše vzgojne ustanove sprejele ta izziv.«
(2016a, 168)36 Posinodalna spodbuda je posvečena družini, to je zvezi
moža in žene ter otrok. Zato o pastorali istospolnih partnerskih zvez
in problemih, ki zadevajo te zveze (npr. vprašanje posvojitve otrok), ne
govori. Glede obravnave te problematike je bil velik odpor, zato je bila iz-
ločena iz sinodalnih razprav. V 251. členu pa poudarja, »da ni nikakršne
osnove za analogijo med istospolnimi življenjskimi skupnostmi in Bož-
33 AL 241.
34 AL 243.
35 AL 310.
36 AL 280.
144
Papež poudarja, da je ohranjanje zakonske zveze in zvestobe velika
vrednota in kristjanova dolžnost. Hkrati pa razume, da v zakonski zvezi
lahko nastanejo razmere, ki ne omogočajo več nikakršnega partnerskega
ali družinskega življenja. V takih primerih »[…] je ločitev neizogibna.
Včasih lahko postane neizogibna, če gre za to, da slabotnejšega zakonca
ali majhne otroke zavarujemo pred hujšimi poškodbami, ki jih povzro-
čajo nadutost in nasilje, poniževanje in izkoriščanje, zanemarjanje in
ravnodušnost. Vendar je treba na ločitev gledati kot na sicer skrajno
sredstvo […]« (2016a, 147).33 V skladu s tem načelom dokument uve-
ljavlja tudi naslednje: »Kar zadeva ločene, ki živijo v novi zvezi, je po-
membno, da jim damo čutiti, da so del Cerkve, da nikakor niso izobčeni
[…], ker so vedno del cerkvenega občestva.« (2016a, 148)34 To načelo
pomeni veliko novost, saj je dosedanja pastoralna praksa zahtevala, da
se morajo civilno poročeni ali na novo poročeni odpovedati spolnosti,
če hočejo prejemati evharistijo. Papež tu uveljavlja, z njemu značilno
duhovitostjo, evangeljski pogled, da je »usmiljenje nosilni steber, ki drži
pokonci življenje Cerkve. […] Cerkev ni carinska postaja« in duhovniki
se ne smejo obnašati »kakor nadzorniki milosti […]« (2016a, 190–91).35
V 244. členu posinodalna apostolska pobuda priporoča, »naj bodo po-
stopki za ugotavljanje ničnosti zakona dostopnejši in bolj prilagodljivi
ter po možnosti povsem brezplačni« (2016a, 148–149).
Papež ponovno poudarja stališče II. vatikanskega koncila o nujnosti
pozitivne spolne vzgoje na osnovi krščanskega etosa, »ki naj bo v skladu
z napredkom psihološke, pedagoške in didaktične znanosti.« In poudar-
ja: »Morali bi se vprašati, ali so naše vzgojne ustanove sprejele ta izziv.«
(2016a, 168)36 Posinodalna spodbuda je posvečena družini, to je zvezi
moža in žene ter otrok. Zato o pastorali istospolnih partnerskih zvez
in problemih, ki zadevajo te zveze (npr. vprašanje posvojitve otrok), ne
govori. Glede obravnave te problematike je bil velik odpor, zato je bila iz-
ločena iz sinodalnih razprav. V 251. členu pa poudarja, »da ni nikakršne
osnove za analogijo med istospolnimi življenjskimi skupnostmi in Bož-
33 AL 241.
34 AL 243.
35 AL 310.
36 AL 280.
144
