Page 149 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 149
Peter Kovačič Peršin
posvečevanja za duhovnike poročenih moških. Duhovniški celibat je
cerkvena uredba, ki je smiselna v določenih okoljih in času. V skladu s
tem je izjava kardinala Pietra Parolina, da gre pri celibatu za vprašanje
cerkvene discipline, in ne za dogmo, zato jo je mogoče spremeniti za-
radi pastoralnih potreb Cerkve. Z odlokom pa papež najbrž ne bo hitel,
čeprav mnogi od njega to pričakujejo, da ne bi povzročil še hujšega vala
nasprotovanja. Verjetno bo odločitev, kdaj in kje se taka praksa uvede,
prepuščena lokalnim Cerkvam, ki želijo to možnost uvesti čim prej za-
radi velikega pomanjkanja duhovnikov. V tem smislu je treba razumeti
podporo te papeževe napovedi prav iz vrst latinoameriškega episkopata.
Taka drža previdnosti in postopnosti kaže njegovo diplomatsko modrost.
Potrjuje jo tudi zadnji sporazum z Ljudsko republiko Kitajsko, ki se je
pripravljal na tajnih pogajanjih v Hong Kongu več kot tri leta, in zadeva
imenovanje novih katoliških škofov na Kitajskem. Doslej si je to pravi-
co jemala kitajska partija, po novem sporazumu pa ima papež pravico
veta do imenovanja. To je velik korak k avtonomiji Katoliške cerkve na
Kitajskem in zagotavljanju njene povezave s Svetim sedežem, saj utegne
v prihodnosti postati ta cerkev najštevilnejša.
*
Odpira se vprašanje, ali je bil pontifikat papeža Frančiška dopuščen
le kot manever, ki naj zboljša ugled Katoliške cerkve in zato Frančišek
reform ne more izpeljati, lahko jih samo nakazuje. Na to kaže tudi iz-
java pokojnega milanskega kardinala Martinija, ki je Bergoglio označil
za pravega človeka, da prevzame vodstvo Cerkve, a je podvomil, da bo
lahko izpeljal nujne reforme. Vprašanje je tudi, ali Ratzingerjeva struja še
vedno obvladuje vatikansko oblast in preprečuje uresničevanje napove-
danih reform? Toda kljub nasprotovanju je pontifikat papeža Frančiška
uspešen že s tem, da je oživel duh II. vatikanskega koncila in usmeril
Cerkev k reformiranju. Uvedel je nov slog vladanja, ker je prekinil z mo-
narhično držo papeštva. Postavil je Cerkev v središče svetovnega doga-
janja, ker je v ospredje postavil reševanje aktualnih družbenih, socialnih
in civilizacijskih problemov. Vsaj načelno je s stališči in držo zakoličil
novo smer in namesto rekatolizacije odprl pot novi evangelizaciji. Ker je
prvenstvena skrb varuhov institucionalne moči Katoliške cerkve ohraniti
147
posvečevanja za duhovnike poročenih moških. Duhovniški celibat je
cerkvena uredba, ki je smiselna v določenih okoljih in času. V skladu s
tem je izjava kardinala Pietra Parolina, da gre pri celibatu za vprašanje
cerkvene discipline, in ne za dogmo, zato jo je mogoče spremeniti za-
radi pastoralnih potreb Cerkve. Z odlokom pa papež najbrž ne bo hitel,
čeprav mnogi od njega to pričakujejo, da ne bi povzročil še hujšega vala
nasprotovanja. Verjetno bo odločitev, kdaj in kje se taka praksa uvede,
prepuščena lokalnim Cerkvam, ki želijo to možnost uvesti čim prej za-
radi velikega pomanjkanja duhovnikov. V tem smislu je treba razumeti
podporo te papeževe napovedi prav iz vrst latinoameriškega episkopata.
Taka drža previdnosti in postopnosti kaže njegovo diplomatsko modrost.
Potrjuje jo tudi zadnji sporazum z Ljudsko republiko Kitajsko, ki se je
pripravljal na tajnih pogajanjih v Hong Kongu več kot tri leta, in zadeva
imenovanje novih katoliških škofov na Kitajskem. Doslej si je to pravi-
co jemala kitajska partija, po novem sporazumu pa ima papež pravico
veta do imenovanja. To je velik korak k avtonomiji Katoliške cerkve na
Kitajskem in zagotavljanju njene povezave s Svetim sedežem, saj utegne
v prihodnosti postati ta cerkev najštevilnejša.
*
Odpira se vprašanje, ali je bil pontifikat papeža Frančiška dopuščen
le kot manever, ki naj zboljša ugled Katoliške cerkve in zato Frančišek
reform ne more izpeljati, lahko jih samo nakazuje. Na to kaže tudi iz-
java pokojnega milanskega kardinala Martinija, ki je Bergoglio označil
za pravega človeka, da prevzame vodstvo Cerkve, a je podvomil, da bo
lahko izpeljal nujne reforme. Vprašanje je tudi, ali Ratzingerjeva struja še
vedno obvladuje vatikansko oblast in preprečuje uresničevanje napove-
danih reform? Toda kljub nasprotovanju je pontifikat papeža Frančiška
uspešen že s tem, da je oživel duh II. vatikanskega koncila in usmeril
Cerkev k reformiranju. Uvedel je nov slog vladanja, ker je prekinil z mo-
narhično držo papeštva. Postavil je Cerkev v središče svetovnega doga-
janja, ker je v ospredje postavil reševanje aktualnih družbenih, socialnih
in civilizacijskih problemov. Vsaj načelno je s stališči in držo zakoličil
novo smer in namesto rekatolizacije odprl pot novi evangelizaciji. Ker je
prvenstvena skrb varuhov institucionalne moči Katoliške cerkve ohraniti
147
