Page 150 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 150
ŠTUDIJSKI VEČERI
njeno vsaj navidezno enotnost, predvsem pa notranjo moč kot pogoj
zunanje, je pričakovati, da bo njegovo delovanje vse bolj omejevano na
simbolne geste in protokolarne dolžnosti. Toda cerkve tretjega sveta, kjer
se katoliška vera širi in se tudi prenavlja v cerkev revnih, je po zaslugi
Frančiška dobila samozavest, in bo prej ali slej sama odločala o svojem
notranjem življenju. Za zahodni svet je tudi v Vatikanu prevladala ocena,
da krščanstvo umira in da je edina možnost, da se ohrani v okviru malih
občestev in gibanj. Zato se pastoralna aktivnost usmerja sem in s tem
tudi v fundamentalistično ozkost. Katoliška cerkev v zahodnih družbah
vse bolj boleha za sindromom geta. Za fasado baročne prijaznosti se
torej odvija boj za ohranitev ecclesiae militans proti evangeljski podobi
Cekve, ki bi od spodaj gradila cerkveno življenje in v svetu vzpostavljala
pravičnejši družbeni red.
Italijanski novinar Antonio Socci pritrjuje papeževim kritikom, da
izvolitev Frančiška za papeža ni bila legitimna in da je Ratzinger še vedno
veljaven papež. V La Stampi je podal analizo razmer v Katoliški cerkvi in
trdi, da med katoličani v Italiji poteka prava medijska vojna med zagovor-
niki papeža Frančiška in Ratzingerja. Vsiljevanje le vloge vikarja papežu
Frančišku to potrjuje in daje misliti, da se morda njegov pontifikat izteka.
Nedvomno pa je, da se s papežem Frančiškom začenja zaton konstan-
tinskega obdobja Katoliške cerkve, če že ne končuje. Procesa razgradnje
monarhizma, papeškega absolutizma in katoliškega integrizma ne bo
več mogoče zaustaviti. Cerkev bo vse bolj postajala občestvo vernikov,
ljudstvo verujočih, ki želi v svetu ostvariti božje kraljestvo pravičnosti,
miru, svobode, ljubezni, solidarnosti in dobrote, da bo luč človeštvu.
Uveljavlja se načelo, da je edini poglavar Cerkve Kristus, hierarhični
voditelji pa bodo vse bolj le službeni upravljavci cerkvenega občestva, in
ne več božji namestniki. Cerkev bo postajala vse bolj le sol sveta, in ne
vrhovna duhovna in politična moč, ki hoče obvladovati celotno osebno
in družbeno življenje. Sekularizacija je tisti zgodovinski proces, ki one-
mogoča obnovo konstantinske paradigme krščanstva. S tem procesom pa
se Cerkev vrača k izvornemu krščanstvu ali pa bo doživela nov zlom in
bo na ruševinah sedanjih krščanskih cerkva vzniknilo novo evangeljsko
krščanstvo. Ostaja le vprašanje, ali je sodobno krščanstvo sposobno v
imenu človekovega dostojanstva sograditi družbo pravičnosti, sožitja
148
njeno vsaj navidezno enotnost, predvsem pa notranjo moč kot pogoj
zunanje, je pričakovati, da bo njegovo delovanje vse bolj omejevano na
simbolne geste in protokolarne dolžnosti. Toda cerkve tretjega sveta, kjer
se katoliška vera širi in se tudi prenavlja v cerkev revnih, je po zaslugi
Frančiška dobila samozavest, in bo prej ali slej sama odločala o svojem
notranjem življenju. Za zahodni svet je tudi v Vatikanu prevladala ocena,
da krščanstvo umira in da je edina možnost, da se ohrani v okviru malih
občestev in gibanj. Zato se pastoralna aktivnost usmerja sem in s tem
tudi v fundamentalistično ozkost. Katoliška cerkev v zahodnih družbah
vse bolj boleha za sindromom geta. Za fasado baročne prijaznosti se
torej odvija boj za ohranitev ecclesiae militans proti evangeljski podobi
Cekve, ki bi od spodaj gradila cerkveno življenje in v svetu vzpostavljala
pravičnejši družbeni red.
Italijanski novinar Antonio Socci pritrjuje papeževim kritikom, da
izvolitev Frančiška za papeža ni bila legitimna in da je Ratzinger še vedno
veljaven papež. V La Stampi je podal analizo razmer v Katoliški cerkvi in
trdi, da med katoličani v Italiji poteka prava medijska vojna med zagovor-
niki papeža Frančiška in Ratzingerja. Vsiljevanje le vloge vikarja papežu
Frančišku to potrjuje in daje misliti, da se morda njegov pontifikat izteka.
Nedvomno pa je, da se s papežem Frančiškom začenja zaton konstan-
tinskega obdobja Katoliške cerkve, če že ne končuje. Procesa razgradnje
monarhizma, papeškega absolutizma in katoliškega integrizma ne bo
več mogoče zaustaviti. Cerkev bo vse bolj postajala občestvo vernikov,
ljudstvo verujočih, ki želi v svetu ostvariti božje kraljestvo pravičnosti,
miru, svobode, ljubezni, solidarnosti in dobrote, da bo luč človeštvu.
Uveljavlja se načelo, da je edini poglavar Cerkve Kristus, hierarhični
voditelji pa bodo vse bolj le službeni upravljavci cerkvenega občestva, in
ne več božji namestniki. Cerkev bo postajala vse bolj le sol sveta, in ne
vrhovna duhovna in politična moč, ki hoče obvladovati celotno osebno
in družbeno življenje. Sekularizacija je tisti zgodovinski proces, ki one-
mogoča obnovo konstantinske paradigme krščanstva. S tem procesom pa
se Cerkev vrača k izvornemu krščanstvu ali pa bo doživela nov zlom in
bo na ruševinah sedanjih krščanskih cerkva vzniknilo novo evangeljsko
krščanstvo. Ostaja le vprašanje, ali je sodobno krščanstvo sposobno v
imenu človekovega dostojanstva sograditi družbo pravičnosti, sožitja
148
