Page 148 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 148
ŠTUDIJSKI VEČERI
čiška z izjavo, da Frančišek in Benedikt predstavljata eno razširjeno Pe-
trovo službo, ki jo trenutno izvajata dve osebi, Benedikt kontemplativno,
Frančišek aktivno. Ratzinger po njegovem mnenju ostaja aktualen papež,
samo umaknil se je iz službe, a papeške službe ni opustil. Gänswein je
pojasnil tudi okoliščine izvolitve papeža Ratzingerja. Med izvolitvijo
naj bi se odvijal oster spopad med pro-Ratzingerjevimi privrženci, ki
jih je imenoval Sol Zemlje in anti-Ratzingerjevo strujo, imenovano po
sv. Galenu, ki jo je imenoval mafijski klub. Ta smer je zahtevala izvolitev
Bergoglia, da bi se izvedle nujne reforme in modernizacija Cerkve ter
decentralizacija cerkvene uprave. Te izjave kažejo, da papež Ratzinger
ali pa njegovi privrženci še vedno iz ozadja skušajo voditi Cerkev, da je
torej Wojtyłov projekt katoliške restavracije še vedno živ. Vsekakor gre
za očitno diskvalifikacijo papeža Frančiška, ki naj bi preprečila nadaljnjo
reformo Katoliške cerkve.
Po objavi enciklike Amoris Laetitia so štirje kardinali javno zahtevali
podrobnejša pojasnila, kako razumeti nove smernice družinske pastorale
brez določil in kanonskih predpisov in kako jih izvajati. Papež naj bi dal
le splošne odgovore, za kar je bil deležen javne kritike in celo sramote-
nja z objavo neprimernih plakatov. Gotovo je v tem problem. Če velja
npr. teološko stališče, da je veljaven tudi civilno sklenjen zakon, kar je
mogoče izvajati iz teološkega načela, da si zakonca sama podelita zak-
rament zakona – to je pomembno tudi za katoliško priznanje zakonske
zveze med protestanti in kristjani različnih veroizpovedi, pri katerih
zakramentalnega zakona ne poznajo –, je nujno to stališče uzakoniti
tudi v cerkvenem zakoniku. Gotovo se papež Frančišek nedorečenosti
nove pastorale zaveda, a želi z encikliko ohraniti vsaj načelno enotnost.
Sinoda enotnih stališč pač ni dala. A s tem, ko je podal smernice nove
pastorale in s tem tudi marsikatero novo teološko interpretacijo zakonske
zveze, želi začrtati novo pot, ki se bo izoblikovala postopoma. Uveljaviti
hoče predvsem stališče, da je nauk Cerkve vedno podvržen razvoju
in sledenju novim življenjskim okoliščinam, pa tudi zagotoviti, da se
stara praksa, ki ni imela pred očmi konkretnega človeka in življenja,
ne bi vrnila v stare tirnice. Mentalitetnega zaostajanja konservativnih
krogov, ki so še vedno vplivni, pa ne gre prisiljevati v novosti. Podob-
no je z napovedjo, da se bo v Katoliški cerkvi uveljavila tudi praksa
146
čiška z izjavo, da Frančišek in Benedikt predstavljata eno razširjeno Pe-
trovo službo, ki jo trenutno izvajata dve osebi, Benedikt kontemplativno,
Frančišek aktivno. Ratzinger po njegovem mnenju ostaja aktualen papež,
samo umaknil se je iz službe, a papeške službe ni opustil. Gänswein je
pojasnil tudi okoliščine izvolitve papeža Ratzingerja. Med izvolitvijo
naj bi se odvijal oster spopad med pro-Ratzingerjevimi privrženci, ki
jih je imenoval Sol Zemlje in anti-Ratzingerjevo strujo, imenovano po
sv. Galenu, ki jo je imenoval mafijski klub. Ta smer je zahtevala izvolitev
Bergoglia, da bi se izvedle nujne reforme in modernizacija Cerkve ter
decentralizacija cerkvene uprave. Te izjave kažejo, da papež Ratzinger
ali pa njegovi privrženci še vedno iz ozadja skušajo voditi Cerkev, da je
torej Wojtyłov projekt katoliške restavracije še vedno živ. Vsekakor gre
za očitno diskvalifikacijo papeža Frančiška, ki naj bi preprečila nadaljnjo
reformo Katoliške cerkve.
Po objavi enciklike Amoris Laetitia so štirje kardinali javno zahtevali
podrobnejša pojasnila, kako razumeti nove smernice družinske pastorale
brez določil in kanonskih predpisov in kako jih izvajati. Papež naj bi dal
le splošne odgovore, za kar je bil deležen javne kritike in celo sramote-
nja z objavo neprimernih plakatov. Gotovo je v tem problem. Če velja
npr. teološko stališče, da je veljaven tudi civilno sklenjen zakon, kar je
mogoče izvajati iz teološkega načela, da si zakonca sama podelita zak-
rament zakona – to je pomembno tudi za katoliško priznanje zakonske
zveze med protestanti in kristjani različnih veroizpovedi, pri katerih
zakramentalnega zakona ne poznajo –, je nujno to stališče uzakoniti
tudi v cerkvenem zakoniku. Gotovo se papež Frančišek nedorečenosti
nove pastorale zaveda, a želi z encikliko ohraniti vsaj načelno enotnost.
Sinoda enotnih stališč pač ni dala. A s tem, ko je podal smernice nove
pastorale in s tem tudi marsikatero novo teološko interpretacijo zakonske
zveze, želi začrtati novo pot, ki se bo izoblikovala postopoma. Uveljaviti
hoče predvsem stališče, da je nauk Cerkve vedno podvržen razvoju
in sledenju novim življenjskim okoliščinam, pa tudi zagotoviti, da se
stara praksa, ki ni imela pred očmi konkretnega človeka in življenja,
ne bi vrnila v stare tirnice. Mentalitetnega zaostajanja konservativnih
krogov, ki so še vedno vplivni, pa ne gre prisiljevati v novosti. Podob-
no je z napovedjo, da se bo v Katoliški cerkvi uveljavila tudi praksa
146
