Page 19 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 19
Jonatan Vinkler
politični hegemon, ki je svoje ovčice raje (o)strigel, kot pa pasel oz. jih
ni pasel, ako jih ni pred tem tudi ostrigel,6 pa je razlika, poleg razvidne
večje starosti češke verske reforme, opazna. V deželah sv. Václava je za-
misel cerkvene reforme tesno navezana na predreformacijsko stremljenje
po dobrem dušnem pastirju in na idejo, da je reforma cerkve primarno
vprašanje praktične vsakodnevne moralke, ne (nujno) teologije: Klic po
reformi cerkve je pomenil najprej popravo posameznika, in to pri glavi
srednjeveške družbe, torej pri pridigarju oz. duhovniku. Matej z Janova
(1350/1355–1393) je tako zapisal:
Verjamem v reformo ljudstva, to je, da bodo slej ko prej nastali novi
ljudje, ustvarjeni po podobi novega človeka, in da bodo iz njega naprej
izšli novi kleriki in duhovniki, ki bodo sovražili pogoltnost in slavo
tuzemskega ter bodo hiteli za nebeškim življenjem. Toda menim, da se
bo to zgodilo postopoma … (Šmahel 2 1996, 6.)
Za češko reformacijo je tako že od časa Husovih predhodnikov, zlasti
Jana Milíča s Kroměříža (1320/1325–1374)7 in Mateja z Janova, značilna
usmeritev na praktično moralno življenje posameznika, versko vnemo in
odločno izpovedovanje »Božje resnice«, ne pa toliko teološko pogloblje-
no premišljanje o pogojih posamičnikove odrešitve, ki preko zastavka
o odpustkih pripelje Luthra do temeljnega vprašanja: Ali se je človek
zmožen odrešiti sam ali ga more odrešiti Gospod. Češka reformacija je
bila tako predvsem široko ljudsko gibanje »od spodaj navzgor«, ki dobiva
skozi svoj razvoj teološko artikulacijo in refleksijo, medtem kot gre pri
Luthru za najprej zgolj intelektualni tok »od zgoraj navzdol«, za disemi-
nacijo (tudi intuitivnih) vpogledov in premislekov visoko izobraženega
profesorja, člana učene kulture, ki v nekem trenutku – ob vprašanju
6 Reklo iz časa papeža Leona X. in rojstva luteranske reformacije je bilo Curia romana
non petit ovem sine lana.
7 Zgodovinski viri poročajo, da naj bi Jan Milíč s svojim zglednim življenjem dosegel
tudi kesanje številnih praških dam, ki so se pečale z najstarejšo obrtjo, celo neko bor-
delsko mamo naj bi spreobrnil. O naravi aktivnega moralnega krščanskega življenja
priča tudi podatek, da je dal vneti pridigar damam, ki so se pod njegovim strogim
vodstvom poprijele običajnega žitja in nehanja, s pomočjo darov vernikov postaviti
tudi skupno prebivališče, in sicer prav na mestu, kjer je nekdaj stala hiša greha Benetke,
ki jo je dal cesar Karel IV. leta 1372 podreti (Tomek II 1871, 176; III 1875, 294–305).
17
politični hegemon, ki je svoje ovčice raje (o)strigel, kot pa pasel oz. jih
ni pasel, ako jih ni pred tem tudi ostrigel,6 pa je razlika, poleg razvidne
večje starosti češke verske reforme, opazna. V deželah sv. Václava je za-
misel cerkvene reforme tesno navezana na predreformacijsko stremljenje
po dobrem dušnem pastirju in na idejo, da je reforma cerkve primarno
vprašanje praktične vsakodnevne moralke, ne (nujno) teologije: Klic po
reformi cerkve je pomenil najprej popravo posameznika, in to pri glavi
srednjeveške družbe, torej pri pridigarju oz. duhovniku. Matej z Janova
(1350/1355–1393) je tako zapisal:
Verjamem v reformo ljudstva, to je, da bodo slej ko prej nastali novi
ljudje, ustvarjeni po podobi novega človeka, in da bodo iz njega naprej
izšli novi kleriki in duhovniki, ki bodo sovražili pogoltnost in slavo
tuzemskega ter bodo hiteli za nebeškim življenjem. Toda menim, da se
bo to zgodilo postopoma … (Šmahel 2 1996, 6.)
Za češko reformacijo je tako že od časa Husovih predhodnikov, zlasti
Jana Milíča s Kroměříža (1320/1325–1374)7 in Mateja z Janova, značilna
usmeritev na praktično moralno življenje posameznika, versko vnemo in
odločno izpovedovanje »Božje resnice«, ne pa toliko teološko pogloblje-
no premišljanje o pogojih posamičnikove odrešitve, ki preko zastavka
o odpustkih pripelje Luthra do temeljnega vprašanja: Ali se je človek
zmožen odrešiti sam ali ga more odrešiti Gospod. Češka reformacija je
bila tako predvsem široko ljudsko gibanje »od spodaj navzgor«, ki dobiva
skozi svoj razvoj teološko artikulacijo in refleksijo, medtem kot gre pri
Luthru za najprej zgolj intelektualni tok »od zgoraj navzdol«, za disemi-
nacijo (tudi intuitivnih) vpogledov in premislekov visoko izobraženega
profesorja, člana učene kulture, ki v nekem trenutku – ob vprašanju
6 Reklo iz časa papeža Leona X. in rojstva luteranske reformacije je bilo Curia romana
non petit ovem sine lana.
7 Zgodovinski viri poročajo, da naj bi Jan Milíč s svojim zglednim življenjem dosegel
tudi kesanje številnih praških dam, ki so se pečale z najstarejšo obrtjo, celo neko bor-
delsko mamo naj bi spreobrnil. O naravi aktivnega moralnega krščanskega življenja
priča tudi podatek, da je dal vneti pridigar damam, ki so se pod njegovim strogim
vodstvom poprijele običajnega žitja in nehanja, s pomočjo darov vernikov postaviti
tudi skupno prebivališče, in sicer prav na mestu, kjer je nekdaj stala hiša greha Benetke,
ki jo je dal cesar Karel IV. leta 1372 podreti (Tomek II 1871, 176; III 1875, 294–305).
17
