Page 20 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 20
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
cerkvene oblasti – postane predmet polemike in identifikacije v vernaku-
larni ljudski kulturi, se nato razvije v gibanje in nazadnje v novo cerkev.
S sprejetjem jihlavskih kompaktatov je husitska stran spregovorila z
enim samim, poenotenim političnim glasom. Toda nič takega se ni zgo-
dilo v praktičnem verskem življenju. Kajti četudi so bili taboriti s svojo
radikalno protirimsko teologijo tudi tod potisnjeni v podrejen položaj in
je Utrakvistična cerkev vsaj navzven delovala enotno, so ostale skupine
in krožki, ki jih nista zadovoljila niti naravnava s katoliki niti stanje, v
katerem je cerkev, tudi husitska, dejansko bila. Zato so se združevali okoli
posameznih posebej vnetih pridigarjev in skušali vsaj v ozkem krogu
somišljenikov prakticirati krščanstvo, ki bi bilo po moralki in življenju
kristjana kar najbolj podobno zgodnji apostolski cerkvi. Tak krog se je po
letu 1450 oblikoval med verniki, ki so poslušali pridige husitskega nad-
škofa Jana Rokycane v Týnski cerkvi v Pragi. Jan Rokycana (1397–1471)
je bil poleg M. Jana Husa, Jakoubka ze Stříbra in Petra Chelčickega naj-
pomembnejša postava verske reforme 15. stoletja v Češkem kraljestvu.
V češki kulturni, politični, cerkveni in literarni zgodovini je pustil trajni
pečat kot nadškof, cerkveni diplomat, govornik na koncilu v Baselu, teolog
in eden najpomembnejših avtorjev češke književnosti svoje dobe, ki jo je
obogatil zlasti z vzorno Postilo na neděli a svátky. Kot voditelj Utrakvistič-
ne cerkve je zastopal umirjene sredinske nazore, kar je pomenilo, da je v
znatni meri vztrajal pri katoliški teologiji. Je pa po drugi strani utelešal
tudi odpor husitov proti papeški politični dominaciji. V svoji postili, ki je
vsebovala pridige iz cerkvenega leta 1456–1457, je tako svojega bralca ob
perikopi iz Apd 5,29 odločno poučil, da je treba Božji avtoriteti nakloniti
primat pred vsako posvetno oblastjo, tudi papeško:
Kdo so vsi ti, ki svoje pravice, svoje navade, svoje običaje stavijo
pred voljo in naredbo Božjo? […] Ja, pravijo, pravice papeške, deželne,
kraljevske, knežje, škofovske, baronske, viteške, duhovniške, meniške,
nunske, še celo malih plemičev in meščanov pa vse do kmetov – vsi ti
se s svojimi pravicami rinejo pred Jezusa!
Če bi na tebe kričal sam papež, kardinali, škofi, duhovniki, če bi
bil ves svet proti tebi, se ne oziraj na nič drugega kot na Božjo voljo.
(Vlček 1940, 206.)
18
cerkvene oblasti – postane predmet polemike in identifikacije v vernaku-
larni ljudski kulturi, se nato razvije v gibanje in nazadnje v novo cerkev.
S sprejetjem jihlavskih kompaktatov je husitska stran spregovorila z
enim samim, poenotenim političnim glasom. Toda nič takega se ni zgo-
dilo v praktičnem verskem življenju. Kajti četudi so bili taboriti s svojo
radikalno protirimsko teologijo tudi tod potisnjeni v podrejen položaj in
je Utrakvistična cerkev vsaj navzven delovala enotno, so ostale skupine
in krožki, ki jih nista zadovoljila niti naravnava s katoliki niti stanje, v
katerem je cerkev, tudi husitska, dejansko bila. Zato so se združevali okoli
posameznih posebej vnetih pridigarjev in skušali vsaj v ozkem krogu
somišljenikov prakticirati krščanstvo, ki bi bilo po moralki in življenju
kristjana kar najbolj podobno zgodnji apostolski cerkvi. Tak krog se je po
letu 1450 oblikoval med verniki, ki so poslušali pridige husitskega nad-
škofa Jana Rokycane v Týnski cerkvi v Pragi. Jan Rokycana (1397–1471)
je bil poleg M. Jana Husa, Jakoubka ze Stříbra in Petra Chelčickega naj-
pomembnejša postava verske reforme 15. stoletja v Češkem kraljestvu.
V češki kulturni, politični, cerkveni in literarni zgodovini je pustil trajni
pečat kot nadškof, cerkveni diplomat, govornik na koncilu v Baselu, teolog
in eden najpomembnejših avtorjev češke književnosti svoje dobe, ki jo je
obogatil zlasti z vzorno Postilo na neděli a svátky. Kot voditelj Utrakvistič-
ne cerkve je zastopal umirjene sredinske nazore, kar je pomenilo, da je v
znatni meri vztrajal pri katoliški teologiji. Je pa po drugi strani utelešal
tudi odpor husitov proti papeški politični dominaciji. V svoji postili, ki je
vsebovala pridige iz cerkvenega leta 1456–1457, je tako svojega bralca ob
perikopi iz Apd 5,29 odločno poučil, da je treba Božji avtoriteti nakloniti
primat pred vsako posvetno oblastjo, tudi papeško:
Kdo so vsi ti, ki svoje pravice, svoje navade, svoje običaje stavijo
pred voljo in naredbo Božjo? […] Ja, pravijo, pravice papeške, deželne,
kraljevske, knežje, škofovske, baronske, viteške, duhovniške, meniške,
nunske, še celo malih plemičev in meščanov pa vse do kmetov – vsi ti
se s svojimi pravicami rinejo pred Jezusa!
Če bi na tebe kričal sam papež, kardinali, škofi, duhovniki, če bi
bil ves svet proti tebi, se ne oziraj na nič drugega kot na Božjo voljo.
(Vlček 1940, 206.)
18
