Page 185 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 185
Theodor Dieter
bodo grehi, ki so vodili do delitve Cerkve. Ker smo videli, da ima ta
veriga dogodkov veliko akterjev, priznajo oboji, luterani in katoličani,
krivdo svojih prednikov in svojih Cerkva. Vsi udeleženci takratnega
konflikta so postali krivci. To se bo jasno izpovedalo v drugem delu bo-
goslužja. Del tega bogoslužja so tako hvaležnost kot obžalovanje, veselje
in bolečina, hvaležnost in pokora. Da bi oboje prišlo do prave veljave,
se mora jasno ločiti med reformacijo 1 in reformacijo 2. V hvaležnosti
in priznanju krivde se bo pogled usmeril nazaj, ampak zakorakali naj
bi na pot od konflikta do skupnosti. Zato se pogled v dokumentu kakor
tudi v bogoslužju v Lundu v tretjem delu usmeri naprej. V dokumentu
smo oblikovali pet imperativov, ki bodo pri bogoslužju prebrani. S temi
imperativi se obvežemo, da nadaljujemo po poti do skupnosti. Prvi im-
perativ se glasi: »Katoličani in luterani naj vedno izhajajo iz perspektive
edinosti in ne iz perspektive delitve, da bi okrepili to, kar jim je skupno,
pa čeprav je veliko lažje videti in doživeti razlike.« Dandanes srečamo
veliko kristjanov, ki cepitev Cerkve enostavno sprejmejo in zaradi nje ne
trpijo. V nasprotju s tem naj bi raje razmišljali o edinosti Cerkve, in ne o
delitvi v množico Cerkva, v skladu z Efežanom 4: »en Gospod, ena vera,
en krst«, torej eno telo, (eno) telo Kristusa. To ne pomeni, da morajo
Cerkve postati uniformne. Tudi papež Frančišek govori o »edinosti v
spravljeni različnosti« – torej različnost lahko ostane, stojimo pa pred
nalogo, da nas različnost ne pelje k razdelitvi, temveč da pride do sprave
razlik. Za ta korak je potrebno spreobrnjenje, spreobrnjenje srca in uma
kakor tudi spreobrnjenje Cerkva. Zaradi tega se drugi imperativ glasi:
»Luterani in katoličani se morajo stalno pustiti spreminjati s srečevanjem
z drugimi in z medsebojnim pričevanjem vere.« Katoličani in luterani
naj ne bi živeli drug ob drugem, tako da bi zgolj sprejeli različnosti in
raznolikost; če izhajamo iz opcije edinosti, moramo biti pripravljeni, da
se pustimo spremeniti, ko srečamo drugega. Potem se lahko raznolikost
spravi. Tretji imperativ poudari, da je cilj vidna edinost, edinosti, ki jo
bo mogoče doživljati. Dandanes še nikakor ni jasno, kaj natančno ta
cilj je; v čem vse bi bila ta vidna edinost. Smo na poti, toda šele na poti
bomo lahko podrobneje opredelili cilj. Zato tretji imperativ: »Katoličani
in luterani naj se ponovno obvežejo, da bodo iskali vidno edinost, skupaj
naj izdelajo konkretne korake in vedno znova naj stremijo k temu cilju.«
183
bodo grehi, ki so vodili do delitve Cerkve. Ker smo videli, da ima ta
veriga dogodkov veliko akterjev, priznajo oboji, luterani in katoličani,
krivdo svojih prednikov in svojih Cerkva. Vsi udeleženci takratnega
konflikta so postali krivci. To se bo jasno izpovedalo v drugem delu bo-
goslužja. Del tega bogoslužja so tako hvaležnost kot obžalovanje, veselje
in bolečina, hvaležnost in pokora. Da bi oboje prišlo do prave veljave,
se mora jasno ločiti med reformacijo 1 in reformacijo 2. V hvaležnosti
in priznanju krivde se bo pogled usmeril nazaj, ampak zakorakali naj
bi na pot od konflikta do skupnosti. Zato se pogled v dokumentu kakor
tudi v bogoslužju v Lundu v tretjem delu usmeri naprej. V dokumentu
smo oblikovali pet imperativov, ki bodo pri bogoslužju prebrani. S temi
imperativi se obvežemo, da nadaljujemo po poti do skupnosti. Prvi im-
perativ se glasi: »Katoličani in luterani naj vedno izhajajo iz perspektive
edinosti in ne iz perspektive delitve, da bi okrepili to, kar jim je skupno,
pa čeprav je veliko lažje videti in doživeti razlike.« Dandanes srečamo
veliko kristjanov, ki cepitev Cerkve enostavno sprejmejo in zaradi nje ne
trpijo. V nasprotju s tem naj bi raje razmišljali o edinosti Cerkve, in ne o
delitvi v množico Cerkva, v skladu z Efežanom 4: »en Gospod, ena vera,
en krst«, torej eno telo, (eno) telo Kristusa. To ne pomeni, da morajo
Cerkve postati uniformne. Tudi papež Frančišek govori o »edinosti v
spravljeni različnosti« – torej različnost lahko ostane, stojimo pa pred
nalogo, da nas različnost ne pelje k razdelitvi, temveč da pride do sprave
razlik. Za ta korak je potrebno spreobrnjenje, spreobrnjenje srca in uma
kakor tudi spreobrnjenje Cerkva. Zaradi tega se drugi imperativ glasi:
»Luterani in katoličani se morajo stalno pustiti spreminjati s srečevanjem
z drugimi in z medsebojnim pričevanjem vere.« Katoličani in luterani
naj ne bi živeli drug ob drugem, tako da bi zgolj sprejeli različnosti in
raznolikost; če izhajamo iz opcije edinosti, moramo biti pripravljeni, da
se pustimo spremeniti, ko srečamo drugega. Potem se lahko raznolikost
spravi. Tretji imperativ poudari, da je cilj vidna edinost, edinosti, ki jo
bo mogoče doživljati. Dandanes še nikakor ni jasno, kaj natančno ta
cilj je; v čem vse bi bila ta vidna edinost. Smo na poti, toda šele na poti
bomo lahko podrobneje opredelili cilj. Zato tretji imperativ: »Katoličani
in luterani naj se ponovno obvežejo, da bodo iskali vidno edinost, skupaj
naj izdelajo konkretne korake in vedno znova naj stremijo k temu cilju.«
183
