Page 183 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 183
Theodor Dieter
Spoznali smo, da lahko beseda »reformacija« usmerja k različnim
zadevam, da se lahko uporablja v različnih pomenih. Z besedo »refor-
macija« lahko obeležimo verigo dogodkov, ki so se začeli s 95 tezami
Martina Luthra. Nato je mainški nadškof, ki mu je Luther poslal svoje
teze, te posredoval na preverjanje v Rim. Sledila je ostra reakcija Rima,
ki je problem reformacije prenesel na popolnoma drugo raven, namreč
na nivo avtoritete papeža, ki jo ta ima v vprašanjih nauka; tega problema
Luther sam sploh ni načel. Sledila je papeževa grožnja izobčenja iz Cerkve
in končno izobčenje samo, cesar in cesarski parlament pa sta v Wormsu
1521 zagrozila z izobčenjem oziroma izključitvijo iz državne skupnosti.
Tako lahko naštevamo še nadaljnje situacije, nadaljnje dogodke, h ka-
terim spadajo zasedanje državnega zbora v Augsburgu 1530 z augsburško
veroizpovedjo, šmalkaldska vojna 1546/7 – verska vojna med katoliškim
cesarjem in reformaciji naklonjenimi knezi – končno verski mir, skle-
njen 1555 prav tako v Augsburgu, in koncil v Tridentu (1545–1563).
Če razumemo besedo »reformacija« v tem kontekstu, potem označuje
verigo dogodkov, ki ima veliko udeležencev. Akterji te verige dogodkov
so poleg reformatorjev Luthra in Melanchthona prav tako nadškof v
Mainzu, kardinali kot npr. Cajetan, papež, cesar, francoski kralj in da,
celo Turki. Turki so imeli na omenjeno verigo dogodkov kar precejšen
vpliv, kajti cesar je potreboval denar za vojno proti Turkom in za to je
potreboval soglasje tudi luteranskih knezov. Zaradi te odvisnosti jih ni
mogel prisiliti, da bi preklicali reformatorske novosti na svojih območjih.
Leta 1521, v letu državnega zbora cesarstva v Wormsu, se je začela vojna
med cesarjem Karlom in francoskim kraljem, ki je trajala do leta 1529.
To so bila leta, ko se je veliko območij Nemčije pridružilo reformaciji
– in teh sprememb se ni dalo več preklicati. Tako je tudi najbolj katoli-
ški vladar, torej francoski kralj, neprostovoljno postal velik podpornik
reformacije (reformacija 1).
Ta mali izlet v zgodovino pokaže, koliko akterjev je bilo vključenih
v verigo dogodkov, ki jo imenujemo »reformacija«. Ta veriga dogod-
kov je vodila do razdelitve/cepitve Cerkve. Če pa smo ugotovili, da ima
ta veriga veliko akterjev, potem je ne moremo pripisati samo Luthru;
»reformacija« v tem smislu ima veliko tvorcev. V tem primeru lahko
govorimo o »reformaciji 1«.
181
Spoznali smo, da lahko beseda »reformacija« usmerja k različnim
zadevam, da se lahko uporablja v različnih pomenih. Z besedo »refor-
macija« lahko obeležimo verigo dogodkov, ki so se začeli s 95 tezami
Martina Luthra. Nato je mainški nadškof, ki mu je Luther poslal svoje
teze, te posredoval na preverjanje v Rim. Sledila je ostra reakcija Rima,
ki je problem reformacije prenesel na popolnoma drugo raven, namreč
na nivo avtoritete papeža, ki jo ta ima v vprašanjih nauka; tega problema
Luther sam sploh ni načel. Sledila je papeževa grožnja izobčenja iz Cerkve
in končno izobčenje samo, cesar in cesarski parlament pa sta v Wormsu
1521 zagrozila z izobčenjem oziroma izključitvijo iz državne skupnosti.
Tako lahko naštevamo še nadaljnje situacije, nadaljnje dogodke, h ka-
terim spadajo zasedanje državnega zbora v Augsburgu 1530 z augsburško
veroizpovedjo, šmalkaldska vojna 1546/7 – verska vojna med katoliškim
cesarjem in reformaciji naklonjenimi knezi – končno verski mir, skle-
njen 1555 prav tako v Augsburgu, in koncil v Tridentu (1545–1563).
Če razumemo besedo »reformacija« v tem kontekstu, potem označuje
verigo dogodkov, ki ima veliko udeležencev. Akterji te verige dogodkov
so poleg reformatorjev Luthra in Melanchthona prav tako nadškof v
Mainzu, kardinali kot npr. Cajetan, papež, cesar, francoski kralj in da,
celo Turki. Turki so imeli na omenjeno verigo dogodkov kar precejšen
vpliv, kajti cesar je potreboval denar za vojno proti Turkom in za to je
potreboval soglasje tudi luteranskih knezov. Zaradi te odvisnosti jih ni
mogel prisiliti, da bi preklicali reformatorske novosti na svojih območjih.
Leta 1521, v letu državnega zbora cesarstva v Wormsu, se je začela vojna
med cesarjem Karlom in francoskim kraljem, ki je trajala do leta 1529.
To so bila leta, ko se je veliko območij Nemčije pridružilo reformaciji
– in teh sprememb se ni dalo več preklicati. Tako je tudi najbolj katoli-
ški vladar, torej francoski kralj, neprostovoljno postal velik podpornik
reformacije (reformacija 1).
Ta mali izlet v zgodovino pokaže, koliko akterjev je bilo vključenih
v verigo dogodkov, ki jo imenujemo »reformacija«. Ta veriga dogod-
kov je vodila do razdelitve/cepitve Cerkve. Če pa smo ugotovili, da ima
ta veriga veliko akterjev, potem je ne moremo pripisati samo Luthru;
»reformacija« v tem smislu ima veliko tvorcev. V tem primeru lahko
govorimo o »reformaciji 1«.
181
