Page 184 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 184
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Toda beseda »reformacija« se lahko uporabi tudi v drugem smislu.
Namreč kot poimenovanje teoloških dognanj, ki si jih je pridobil Luther,
in občin, ki so tem dognanjem sledile. Tukaj lahko govorimo o »refor
maciji 2«. Luther je tukaj resnično prvi in glavni pobudnik, toda beseda
ima zdaj drugačen pomen kot prej pri »reformaciji 1«. Za »reformacijo
2« lahko z gotovostjo trdimo, da Luther ni hotel cepitve/delitve Cerkve,
temveč njeno reformo. Zato ne smemo zaključiti tako, kot to marsikdo
stori. Prvi stavek tega (napačnega) sklepanja se glasi: »Luther je avtor/
začetnik reformacije« (reformacija 2). Drugi stavek se glasi: »Reformacija
je vodila k razcepitvi/delitvi Cerkve« (reformacija 1). Temu sledi zaklju-
ček, tretji stavek: »Luther je pobudnik delitve Cerkve«. To je napačen
zaključek, ker se beseda »reformacija« uporablja v dvojnem pomenu,
reformacija 1 in reformacija 2. Med obema pomenoma moramo ostro
razločevati.
To naredi dokument Od konflikta do skupnosti. Četrto poglavje pred
stavi štiri pomembne teme Luthrove teologije (opravičenje, sveta večerja,
cerkvena služba, Pismo [Sveto pismo] in tradicija). Vse te teme so bile
v 16. stoletju sporne. V ekumenskem dialogu so bile zdaj podrobno
raziskane in luterani in katoličani so prišli do širšega soglasja. Če pa je
tako, potem lahko tudi katoličani rečejo, da soglašajo s pomembnimi
Luthrovimi dognanji – situacija konflikta v 16. stoletju je to zatemnila;
v prepiru nasprotniki včasih ne vidijo, da si sploh niso tako daleč nara-
zen. Drugi vatikanski koncil je izrecno ugotovil, da je »pomembno, da
katoličani z veseljem pripoznajo in cenijo resnično krščanske dobrine
skupne dediščine, ki jih najdemo pri bratih, ločenih od nas; dobro in
zdravilno je, da priznamo Kristusovo bogastvo in delovanje moči Duha
v življenju drugih.«
To je bilo sprejeto v naš dokument, in to je prvi del ekumenskega
bogoslužja v Lundu s papežem Frančiškom. Bogu izrekamo zahvalo za
dobro, ki ga je Cerkev prejela v reformaciji (mišljena je reformacija 2), pa
tudi če je bil to nastanek reformatorskih Cerkva kot izziv za rimskokato-
liško Cerkev, da se tudi sama končno reformira. Glede na reformacijo 2
se Bogu v Lundu izreče zahvala za vse, kar je bilo v reformaciji prejeto.
Toda obstaja tudi reformacija 1, dogodki, ki so vodili do delitve Cerkve.
Glede na to se bo pri Božji službi v Lundu opravila pokora; priznani
182
Toda beseda »reformacija« se lahko uporabi tudi v drugem smislu.
Namreč kot poimenovanje teoloških dognanj, ki si jih je pridobil Luther,
in občin, ki so tem dognanjem sledile. Tukaj lahko govorimo o »refor
maciji 2«. Luther je tukaj resnično prvi in glavni pobudnik, toda beseda
ima zdaj drugačen pomen kot prej pri »reformaciji 1«. Za »reformacijo
2« lahko z gotovostjo trdimo, da Luther ni hotel cepitve/delitve Cerkve,
temveč njeno reformo. Zato ne smemo zaključiti tako, kot to marsikdo
stori. Prvi stavek tega (napačnega) sklepanja se glasi: »Luther je avtor/
začetnik reformacije« (reformacija 2). Drugi stavek se glasi: »Reformacija
je vodila k razcepitvi/delitvi Cerkve« (reformacija 1). Temu sledi zaklju-
ček, tretji stavek: »Luther je pobudnik delitve Cerkve«. To je napačen
zaključek, ker se beseda »reformacija« uporablja v dvojnem pomenu,
reformacija 1 in reformacija 2. Med obema pomenoma moramo ostro
razločevati.
To naredi dokument Od konflikta do skupnosti. Četrto poglavje pred
stavi štiri pomembne teme Luthrove teologije (opravičenje, sveta večerja,
cerkvena služba, Pismo [Sveto pismo] in tradicija). Vse te teme so bile
v 16. stoletju sporne. V ekumenskem dialogu so bile zdaj podrobno
raziskane in luterani in katoličani so prišli do širšega soglasja. Če pa je
tako, potem lahko tudi katoličani rečejo, da soglašajo s pomembnimi
Luthrovimi dognanji – situacija konflikta v 16. stoletju je to zatemnila;
v prepiru nasprotniki včasih ne vidijo, da si sploh niso tako daleč nara-
zen. Drugi vatikanski koncil je izrecno ugotovil, da je »pomembno, da
katoličani z veseljem pripoznajo in cenijo resnično krščanske dobrine
skupne dediščine, ki jih najdemo pri bratih, ločenih od nas; dobro in
zdravilno je, da priznamo Kristusovo bogastvo in delovanje moči Duha
v življenju drugih.«
To je bilo sprejeto v naš dokument, in to je prvi del ekumenskega
bogoslužja v Lundu s papežem Frančiškom. Bogu izrekamo zahvalo za
dobro, ki ga je Cerkev prejela v reformaciji (mišljena je reformacija 2), pa
tudi če je bil to nastanek reformatorskih Cerkva kot izziv za rimskokato-
liško Cerkev, da se tudi sama končno reformira. Glede na reformacijo 2
se Bogu v Lundu izreče zahvala za vse, kar je bilo v reformaciji prejeto.
Toda obstaja tudi reformacija 1, dogodki, ki so vodili do delitve Cerkve.
Glede na to se bo pri Božji službi v Lundu opravila pokora; priznani
182
