Page 196 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 196
PREVOD
več spekulativnih pomisli. Najprej tisto, da si je Trubar prek Bonoma,
in še kako drugače, morda na Dunaju, vendarle pridobil več teoretskega
teološkega in filozofskega znanja, kot smo mu ga na osnovi skromnih
podatkov o njegovem izobraževanju pripisovali doslej. Jasno se izrisuje
še druga podmena, namreč tista o Trubarjevi izjemni prepričevalni in
karizmatični osebnosti, kar potrjujejo njegovi kasnejši izjemni dosežki
v cerkvenih službah na Slovenskem in na Nemškem, in ne nazadnje
v njegovi korespondenci z visokimi in tudi najvišjimi cerkvenimi in
cesarskimi voditelji.
Trubar in Wiener sta se vsekakor odlično razumela in se dopolnjevala.
Na žalost se je ohranil le en dokument o njunem sodelovanju, a je tudi
ta dovolj sporočilen.
Ko sem pred leti s posredovanjem gospoda Kacijanarja, nekdanjega
ljubljanskega škofa slavnega spomina, in tukajšnjega kapitlja bil pokli-
can semkaj v pridigarsko službo in postal kanonik, sem božjo besedo
prav nič drugače kakor zdaj pridigal v pravem navadnem krščanskem
smislu. S tem so bili zadovoljni spoštljivo omenjeni gospod Kacijanar
in ves kapitelj, deželna gosposka in vse osebe duhovnega in posvetnega,
visokega in nizkega stanu na Kranjskem; pozneje tudi gospod Urban
Textor, ki je rajnega gospoda Pavla Wienerja in mene posebej naprosil,
da sva opravljala pridigarsko službo v tukajšnji stolnici v nemškem in
slovenskem jeziku. Ko pa sva gospod Pavel in jaz nekatere osebe, ki so
to želele, s celim zakramentom previdela (resda v tistem času ne docela
javno), zakaj dobro nam je bilo v spominu, da so rajna gospod Krištof
Ravbar in gospod Frančišek Kacijanar, oba ljubljanska škofa, in gospod
Peter Bonomo, rajni tržaški škof, v svoji zadnji smrtni stiski prejeli
celi zakrament, kakor ga brez škode za svojo vest drugače prejeti niso
hoteli, sva po Kristusovi uredbi in naročilu tudi pod škofom Urbanom
delila, česar pa omenjeni gospod Urban nikakor ni hotel trpeti, temveč
je zaradi tega dosegel ukaz kraljevega veličanstva itd. ter gospoda Pavla
v ječo dal. Ko pa sem v tistem času bil (vikar) v Šentjerneju ter na to
opozorjen, sem se po nasvetu nekaterih župnikov, svojih prijateljev, in
po Kristusovem navodilu in zgledu umaknil. Tudi nisem prejel tistega
ukaza kraljevega veličanstva itd. ali kakršnega koli poziva. Tudi se nisem
izogibal ali umikal pravemu zaslišanju in razpravi, in to sem še zmeraj
storiti pripravljen. Kljub temu me je gospod Urban brez kakršnega koli
194
več spekulativnih pomisli. Najprej tisto, da si je Trubar prek Bonoma,
in še kako drugače, morda na Dunaju, vendarle pridobil več teoretskega
teološkega in filozofskega znanja, kot smo mu ga na osnovi skromnih
podatkov o njegovem izobraževanju pripisovali doslej. Jasno se izrisuje
še druga podmena, namreč tista o Trubarjevi izjemni prepričevalni in
karizmatični osebnosti, kar potrjujejo njegovi kasnejši izjemni dosežki
v cerkvenih službah na Slovenskem in na Nemškem, in ne nazadnje
v njegovi korespondenci z visokimi in tudi najvišjimi cerkvenimi in
cesarskimi voditelji.
Trubar in Wiener sta se vsekakor odlično razumela in se dopolnjevala.
Na žalost se je ohranil le en dokument o njunem sodelovanju, a je tudi
ta dovolj sporočilen.
Ko sem pred leti s posredovanjem gospoda Kacijanarja, nekdanjega
ljubljanskega škofa slavnega spomina, in tukajšnjega kapitlja bil pokli-
can semkaj v pridigarsko službo in postal kanonik, sem božjo besedo
prav nič drugače kakor zdaj pridigal v pravem navadnem krščanskem
smislu. S tem so bili zadovoljni spoštljivo omenjeni gospod Kacijanar
in ves kapitelj, deželna gosposka in vse osebe duhovnega in posvetnega,
visokega in nizkega stanu na Kranjskem; pozneje tudi gospod Urban
Textor, ki je rajnega gospoda Pavla Wienerja in mene posebej naprosil,
da sva opravljala pridigarsko službo v tukajšnji stolnici v nemškem in
slovenskem jeziku. Ko pa sva gospod Pavel in jaz nekatere osebe, ki so
to želele, s celim zakramentom previdela (resda v tistem času ne docela
javno), zakaj dobro nam je bilo v spominu, da so rajna gospod Krištof
Ravbar in gospod Frančišek Kacijanar, oba ljubljanska škofa, in gospod
Peter Bonomo, rajni tržaški škof, v svoji zadnji smrtni stiski prejeli
celi zakrament, kakor ga brez škode za svojo vest drugače prejeti niso
hoteli, sva po Kristusovi uredbi in naročilu tudi pod škofom Urbanom
delila, česar pa omenjeni gospod Urban nikakor ni hotel trpeti, temveč
je zaradi tega dosegel ukaz kraljevega veličanstva itd. ter gospoda Pavla
v ječo dal. Ko pa sem v tistem času bil (vikar) v Šentjerneju ter na to
opozorjen, sem se po nasvetu nekaterih župnikov, svojih prijateljev, in
po Kristusovem navodilu in zgledu umaknil. Tudi nisem prejel tistega
ukaza kraljevega veličanstva itd. ali kakršnega koli poziva. Tudi se nisem
izogibal ali umikal pravemu zaslišanju in razpravi, in to sem še zmeraj
storiti pripravljen. Kljub temu me je gospod Urban brez kakršnega koli
194
