Page 201 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 201
PAUL WIENER
Spis gospoda Paula Wienerja,
kot ga je izročil kraljevi vladi
IN CAUSA FIDEI
ANNO 1548
/…/ O KLICANJU IN ČEŠČENJU1 SVETNIKOV
Ta člen se v preklicu glasi takole:
O klicanju svetnikov sem v nasprotju z nazorom starih ortodoksnih
očetov menil, da jih ne smemo moliti, četudi se zavzemajo za nas; toda
zdaj priznam in podpiram, da je treba moliti svetnike, da bi prosili za
1 Besedo Anbeten sem prevajal kot češčenje. Težave nastopijo pri glagolu anbeten, saj
v slovenščini ne obstaja samostalniku češčenje ustrezen glagol. Na prvi pogled se kot
prevod ponuja glagol častiti. A s tem bi zakrili natanko tisto razliko, ki tvori srčiko
Wienerjeve obrambe: eno je častiti/izkazovati čast svetnikom (oz. ustvarjenim bitjem
nasploh), drugo je častiti/izkazovati čast Bogu. Tako na samem začetku pravi, da
svetnikov ne smemo anbeten, ampak jih moramo in Ehren halten oz. ehren. Če bi se
torej odločili za prevod s častiti, bi bilo – v slovenščini – videti, da Wiener pravi, da
svetnikov ne smemo častiti, ampak jih moramo častiti. Druga možnost bi bila anbeten
prevajati s častiti, ehren pa s spoštovati. A s tem ne bi samo preveč omilili prej omenjene
razlike, ampak bi Wienerju (podobno kot njegovi nasprotniki) podtaknili mnenje, da
svetnikov ne smemo častiti/jim izkazovati časti, česar pa ravno ne pravi. Zato sem se
odločil za tožilniško prehodno obliko glagola moliti. V tem primeru dobimo dvojico
moliti in častiti/izkazovati čast, ki precej natančno povzame Wienerjevo razlikovanje. A
tudi tukaj nastopijo težave. Nemški anbeten – za razliko od slovenskega moliti – lahko
(Wiener bi verjetno dejal largo in largissimo modo) pomeni tudi častiti/izkazovati čast, v
določenih primerih tudi zgolj priklon kot izraz spoštovanja. Tega pomenskega odtenka
(priklanjanja oz. padanja na kolena) se Wiener dotakne v prvem odstavku drugega
dela spisa, ko govori o čaščenju kraljev, o Abrahamu in Jakobu ter Ezavu. Pravi na
primer: »[…] dass der König angebetet, das ist geehrt wurde und man sich vor ihm
gebückt […] und Jakob den Bruder Esau siebenmal anbetet.« V tem odstavku sem se
zato – da se tako izrazim – držal bolj duha kot črke Wienerjevih besed. (Op. prev.)
199
Spis gospoda Paula Wienerja,
kot ga je izročil kraljevi vladi
IN CAUSA FIDEI
ANNO 1548
/…/ O KLICANJU IN ČEŠČENJU1 SVETNIKOV
Ta člen se v preklicu glasi takole:
O klicanju svetnikov sem v nasprotju z nazorom starih ortodoksnih
očetov menil, da jih ne smemo moliti, četudi se zavzemajo za nas; toda
zdaj priznam in podpiram, da je treba moliti svetnike, da bi prosili za
1 Besedo Anbeten sem prevajal kot češčenje. Težave nastopijo pri glagolu anbeten, saj
v slovenščini ne obstaja samostalniku češčenje ustrezen glagol. Na prvi pogled se kot
prevod ponuja glagol častiti. A s tem bi zakrili natanko tisto razliko, ki tvori srčiko
Wienerjeve obrambe: eno je častiti/izkazovati čast svetnikom (oz. ustvarjenim bitjem
nasploh), drugo je častiti/izkazovati čast Bogu. Tako na samem začetku pravi, da
svetnikov ne smemo anbeten, ampak jih moramo in Ehren halten oz. ehren. Če bi se
torej odločili za prevod s častiti, bi bilo – v slovenščini – videti, da Wiener pravi, da
svetnikov ne smemo častiti, ampak jih moramo častiti. Druga možnost bi bila anbeten
prevajati s častiti, ehren pa s spoštovati. A s tem ne bi samo preveč omilili prej omenjene
razlike, ampak bi Wienerju (podobno kot njegovi nasprotniki) podtaknili mnenje, da
svetnikov ne smemo častiti/jim izkazovati časti, česar pa ravno ne pravi. Zato sem se
odločil za tožilniško prehodno obliko glagola moliti. V tem primeru dobimo dvojico
moliti in častiti/izkazovati čast, ki precej natančno povzame Wienerjevo razlikovanje. A
tudi tukaj nastopijo težave. Nemški anbeten – za razliko od slovenskega moliti – lahko
(Wiener bi verjetno dejal largo in largissimo modo) pomeni tudi častiti/izkazovati čast, v
določenih primerih tudi zgolj priklon kot izraz spoštovanja. Tega pomenskega odtenka
(priklanjanja oz. padanja na kolena) se Wiener dotakne v prvem odstavku drugega
dela spisa, ko govori o čaščenju kraljev, o Abrahamu in Jakobu ter Ezavu. Pravi na
primer: »[…] dass der König angebetet, das ist geehrt wurde und man sich vor ihm
gebückt […] und Jakob den Bruder Esau siebenmal anbetet.« V tem odstavku sem se
zato – da se tako izrazim – držal bolj duha kot črke Wienerjevih besed. (Op. prev.)
199
