Page 198 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 198
PREVOD
Zagovor (revokacija) Paula Wienerja
Eden prvih temeljitejših zgodovinarjev reformacijske dobe J. V. Val-
vasor je že vedel o Wienerju povedati naslednje:
Medtem je tu in tam še več oseb dalo srce in priznanje tej veri, med
njimi tudi Paulus Wiener, kanonik v Ljubljani; njegov korak k luterski
veri pa ga je napotil čez meje domovine, zakaj gospod Urbanus, lju-
bljanski škof, ga je zatožil pri deželnem knezu (Ferdinandu prvem) in
dosegel, da so ga izgnali iz dežele. In to se je zgodilo leta 1547. (Valvasor
[1689] 1984, 166)
Danes je znano, da je Wienerju v ujetništvu uspelo oblikovati teme-
ljit zagovorniški spis, ki ga je imenoval Apologija, ga v prepisu poslal
prijatelju Trubarju, ta pa ga je posredoval Luthrovemu učencu Veitu
Dietrichu, ki mu je nato s posredovanjem pri najvišjih odličnikih uspelo,
da so Wienerja oprostili smrtne kazni in ga izgnali na Sedmograško.4
Dragoceni rokopis se je srečno ohranil,5 tako da ga lahko v prenovljeni
strokovni podobi, za katero je poskrbel dr. Herman Pitters, beremo v
samostojni knjižni objavi.
Rokopis ima dolgo in dramatično zapleteno zgodovino. Ta je na-
tančneje sledljiva, odkar je z zapuščino zgodovinarja in zbiralca Bernhar-
da Raupacha prispel v Mestni arhiv Hamburg. Tam ga je na podlagi stro-
kovnega članka Theodorja Elzeja, ki je bil tudi sicer naš najpomembnejši
starejši raziskovalec slovenske reformacije, leta 1897 odkril zgodovinar
Albert Amlacher in ga skrbno in natančno prepisal v zelo lepem in či-
tljivem rokopisu. Rokopis s spremno študijo je leta 1914 ponudil v na-
tis Sedmograškemu domoznanskemu društvu, ki pa je natis zavrnilo.
Amlacher je potem celoto ponudil še na Dunaju in v Ljubljani, vendar
zaradi prve svetovne vojne do natisa ni prišlo. Po očetovi smrti je leta
1940 Amlacherjev sin gradivo predal Muzeju Brukenthal v Hermann-
stadtu (Sibiu), vendar so surove okoliščine, tokrat druga svetovna vojna,
spet preprečile objavo. Rokopis je pozabljen ležal v muzeju, čeprav je bil
4 Povzeto po Pitters (2016) 2017.
5 Hranijo ga v državnem arhivu Sibiu/Hermannstadt (Arhivele Nationale ale Romäniei,
Directia Judeteanä Sibiu [Staatsarchiv Hermannstadt]), pod signaturo Ms. K. K. 30.
196
Zagovor (revokacija) Paula Wienerja
Eden prvih temeljitejših zgodovinarjev reformacijske dobe J. V. Val-
vasor je že vedel o Wienerju povedati naslednje:
Medtem je tu in tam še več oseb dalo srce in priznanje tej veri, med
njimi tudi Paulus Wiener, kanonik v Ljubljani; njegov korak k luterski
veri pa ga je napotil čez meje domovine, zakaj gospod Urbanus, lju-
bljanski škof, ga je zatožil pri deželnem knezu (Ferdinandu prvem) in
dosegel, da so ga izgnali iz dežele. In to se je zgodilo leta 1547. (Valvasor
[1689] 1984, 166)
Danes je znano, da je Wienerju v ujetništvu uspelo oblikovati teme-
ljit zagovorniški spis, ki ga je imenoval Apologija, ga v prepisu poslal
prijatelju Trubarju, ta pa ga je posredoval Luthrovemu učencu Veitu
Dietrichu, ki mu je nato s posredovanjem pri najvišjih odličnikih uspelo,
da so Wienerja oprostili smrtne kazni in ga izgnali na Sedmograško.4
Dragoceni rokopis se je srečno ohranil,5 tako da ga lahko v prenovljeni
strokovni podobi, za katero je poskrbel dr. Herman Pitters, beremo v
samostojni knjižni objavi.
Rokopis ima dolgo in dramatično zapleteno zgodovino. Ta je na-
tančneje sledljiva, odkar je z zapuščino zgodovinarja in zbiralca Bernhar-
da Raupacha prispel v Mestni arhiv Hamburg. Tam ga je na podlagi stro-
kovnega članka Theodorja Elzeja, ki je bil tudi sicer naš najpomembnejši
starejši raziskovalec slovenske reformacije, leta 1897 odkril zgodovinar
Albert Amlacher in ga skrbno in natančno prepisal v zelo lepem in či-
tljivem rokopisu. Rokopis s spremno študijo je leta 1914 ponudil v na-
tis Sedmograškemu domoznanskemu društvu, ki pa je natis zavrnilo.
Amlacher je potem celoto ponudil še na Dunaju in v Ljubljani, vendar
zaradi prve svetovne vojne do natisa ni prišlo. Po očetovi smrti je leta
1940 Amlacherjev sin gradivo predal Muzeju Brukenthal v Hermann-
stadtu (Sibiu), vendar so surove okoliščine, tokrat druga svetovna vojna,
spet preprečile objavo. Rokopis je pozabljen ležal v muzeju, čeprav je bil
4 Povzeto po Pitters (2016) 2017.
5 Hranijo ga v državnem arhivu Sibiu/Hermannstadt (Arhivele Nationale ale Romäniei,
Directia Judeteanä Sibiu [Staatsarchiv Hermannstadt]), pod signaturo Ms. K. K. 30.
196
