Page 197 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 197
PAUL WIENER
zasliševanja in pravega zagovora oropal službe in prebend ter mi vzel
vse moje knjige, kar me je napotilo, da sem drugod iskal službe. (Trubar
[1561] 1986, 87–88)2
Trubarjev zapis izrecno pričuje, da sta z Wienerjem dobro sodelovala
in celo poudarja, da sta oba pridigala tudi v slovenščini, česar drugje še
nismo zasledili. Njegova biografija seveda izkazuje, da je bil Kranjčan,
torej tudi Slovenec, če bi o nacionalnosti v tistem času že smeli tako raz-
mišljati. Vsekakor je bil narojen in vzgojen v našem osrednjeslovenskem
okolju, ki ga je zagotovo dobro poznal in razumeval. To lahko razberemo
tudi iz navajanja verskega položaja preprostih ljudi na Kranjskem, ki je
seveda zelo podobno Trubarjevemu pisanju, saj nedvoumno zapisuje,
da se to dogaja »pri nas, na Kranjskem«.
Prav tukaj na Dunaju sem gospodom komisarjem med eksamenom,
ko smo govorili o tem členu klicanja in češčenja, poročal, kako imamo
zlasti pri nas v deželi Krajnski zares praznoverno ljudstvo, na deželi
namreč, ki zapušča Boga Gospoda in se v nevarnosti in stiski zateka
samo k svetnikom, samo njih kliče v stiski in v tegobah in se vrh tega
podaja na romanja, pada na kolena pred podobami, kliče in moli ne
zgolj svetnike, temveč tudi podobe, jih moli kot Boga, ne neguje in ne
pozna prav nobene razlike med Bogom in svetniki. Da, pri vsem, kar
je res! Zapuščajo in iščejo pomoč in tolažbo samo pri svetnikih. Iz tega
sem zaključil, da je veliko pomembneje ljudstvo usmeriti k Bogu in
pravilnemu klicanju, kot pa učiti klicanje in češčenje svetnikov. Kajti
zloraba je velika in pravo klicanje in češčenje Boga je zelo načeto. A
opazil sem, da te besede ljubljanskemu škofu sploh niso bile všeč, saj so
njegove pridige večinoma govorile o časti, intercediranju, o klicanju in
češčenju svetnikov, kot je vsakomur znano. In njegova največja pritožba
glede mene je, da glede češčenja svetnikov in priprošnje mrtvih nisem
učil njemu pogodu in da imam zakonsko ženo. A kako bi naj bil učil in
živel proti moji vesti? (Wiener 1548)3
2 Tj. Rajhman 1986, 87–88.
3 O klicanju in češčenju svetnikov. Glej prevod v nadaljevanju.
195
zasliševanja in pravega zagovora oropal službe in prebend ter mi vzel
vse moje knjige, kar me je napotilo, da sem drugod iskal službe. (Trubar
[1561] 1986, 87–88)2
Trubarjev zapis izrecno pričuje, da sta z Wienerjem dobro sodelovala
in celo poudarja, da sta oba pridigala tudi v slovenščini, česar drugje še
nismo zasledili. Njegova biografija seveda izkazuje, da je bil Kranjčan,
torej tudi Slovenec, če bi o nacionalnosti v tistem času že smeli tako raz-
mišljati. Vsekakor je bil narojen in vzgojen v našem osrednjeslovenskem
okolju, ki ga je zagotovo dobro poznal in razumeval. To lahko razberemo
tudi iz navajanja verskega položaja preprostih ljudi na Kranjskem, ki je
seveda zelo podobno Trubarjevemu pisanju, saj nedvoumno zapisuje,
da se to dogaja »pri nas, na Kranjskem«.
Prav tukaj na Dunaju sem gospodom komisarjem med eksamenom,
ko smo govorili o tem členu klicanja in češčenja, poročal, kako imamo
zlasti pri nas v deželi Krajnski zares praznoverno ljudstvo, na deželi
namreč, ki zapušča Boga Gospoda in se v nevarnosti in stiski zateka
samo k svetnikom, samo njih kliče v stiski in v tegobah in se vrh tega
podaja na romanja, pada na kolena pred podobami, kliče in moli ne
zgolj svetnike, temveč tudi podobe, jih moli kot Boga, ne neguje in ne
pozna prav nobene razlike med Bogom in svetniki. Da, pri vsem, kar
je res! Zapuščajo in iščejo pomoč in tolažbo samo pri svetnikih. Iz tega
sem zaključil, da je veliko pomembneje ljudstvo usmeriti k Bogu in
pravilnemu klicanju, kot pa učiti klicanje in češčenje svetnikov. Kajti
zloraba je velika in pravo klicanje in češčenje Boga je zelo načeto. A
opazil sem, da te besede ljubljanskemu škofu sploh niso bile všeč, saj so
njegove pridige večinoma govorile o časti, intercediranju, o klicanju in
češčenju svetnikov, kot je vsakomur znano. In njegova največja pritožba
glede mene je, da glede češčenja svetnikov in priprošnje mrtvih nisem
učil njemu pogodu in da imam zakonsko ženo. A kako bi naj bil učil in
živel proti moji vesti? (Wiener 1548)3
2 Tj. Rajhman 1986, 87–88.
3 O klicanju in češčenju svetnikov. Glej prevod v nadaljevanju.
195
