Page 202 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 202
PREVOD
nas, in da je cerkev prav in dobro uredila, da pri sveti maši in tudi sicer
v svetih sufragijah in litanijah govorimo: sveta Mati Božja in drugi Božji
svetniki, prosite za nas.
Med ljubljanskim in dunajskim eksamenom sem nasprotoval klicanju
in češčenju svetnikov. Ne nasprotujem pa temu, da moramo svetnike
imeti v časteh, kajti njihovo ime je v časteh pred Bogom in David govori:
Meni pa, silno so bili čaščeni tvoji prijatelji, o Bog (Ps 139, 17).2 Vendar
moramo ta nauk o svetnikih učiti zgolj po pameti, saj izkazovanje časti
svetnikom ni zelo star običaj, kot je mogoče prebrati v knjigi »Rationale
divinorum«, kjer je rečeno, da je cerkev šele v času Silvestra začela častiti
svetnike. Toda kristjan mora vedeti, da svetnike najvišje častimo, kadar
sledimo njihovi veri in njihovemu boguvdanemu življenju. Kdor pa
svetnike časti na drugačen način in se ne poslužuje njihovih kreposti,
temveč pod videzom pobožnosti živi brezbožno življenje, ta je prej hi-
navski, kakor duhoven in pobožen. [Ps 138]
Tako ne tajim in ne zanikam, da svetniki prosijo za nas, da živijo pri
Kristusu in da ni nobenega dvoma, da so naklonjeni nam živim, nam
hočejo dobro in si želijo našega odrešenja in naše blaženosti z neutrudno
molitvijo, kot to počno tudi angeli, čeprav je med službo angelov, njihovo
zapovedjo in delom ter službo pokojnih velika razlika, kot je razvidno
iz Pisma Hebrejcem. [Zah 1]
Ni pa mogoče dokazati ali učiti ne z zgledi ne s pričevanjem Pisma, da
moramo svetnike klicati. Kar pa za podlago nima ne pričevanja Svetega
pisma ne zgleda Kristusa, prerokov ali apostolov, tega krščanski cerkvi ni
mogoče zapovedati kot nekaj nujnega in kot člen vere. Ker tako klicanje
nima ne Božje besede ne zatrdila, ne more prihajati iz vere. Kar pa ne
prihaja iz vere, ni samo nepotrebno, temveč tudi greh, kot pravi Pavel
(Rim 14,23), zato takega klicanja pri dobri vesti ne moremo dopustiti.
Če pa govoriš, da je Jakob, ko je blagoslovil otroka svojega sina Jo-
žefa, opozoril, naj se po njiju kliče njegovo ime in ime njegovih očetov
2 Kadar med Wienerjevim podajanjem svetopisemskega mesta in Slovenskim standar
dnim prevodom ni bilo večjih razhajanj, je prevajalec navedel slednjega. Wienerjeve
opombe, pri katerih ni našel ustreznega mesta, se v oglatih oklepajih nahajajo na
koncu odstavka, ob katerem stojijo v izvirniku kot marginalije. Enako velja za opombe
k navedbam cerkvenih očetov. (Op. ur.)
200
nas, in da je cerkev prav in dobro uredila, da pri sveti maši in tudi sicer
v svetih sufragijah in litanijah govorimo: sveta Mati Božja in drugi Božji
svetniki, prosite za nas.
Med ljubljanskim in dunajskim eksamenom sem nasprotoval klicanju
in češčenju svetnikov. Ne nasprotujem pa temu, da moramo svetnike
imeti v časteh, kajti njihovo ime je v časteh pred Bogom in David govori:
Meni pa, silno so bili čaščeni tvoji prijatelji, o Bog (Ps 139, 17).2 Vendar
moramo ta nauk o svetnikih učiti zgolj po pameti, saj izkazovanje časti
svetnikom ni zelo star običaj, kot je mogoče prebrati v knjigi »Rationale
divinorum«, kjer je rečeno, da je cerkev šele v času Silvestra začela častiti
svetnike. Toda kristjan mora vedeti, da svetnike najvišje častimo, kadar
sledimo njihovi veri in njihovemu boguvdanemu življenju. Kdor pa
svetnike časti na drugačen način in se ne poslužuje njihovih kreposti,
temveč pod videzom pobožnosti živi brezbožno življenje, ta je prej hi-
navski, kakor duhoven in pobožen. [Ps 138]
Tako ne tajim in ne zanikam, da svetniki prosijo za nas, da živijo pri
Kristusu in da ni nobenega dvoma, da so naklonjeni nam živim, nam
hočejo dobro in si želijo našega odrešenja in naše blaženosti z neutrudno
molitvijo, kot to počno tudi angeli, čeprav je med službo angelov, njihovo
zapovedjo in delom ter službo pokojnih velika razlika, kot je razvidno
iz Pisma Hebrejcem. [Zah 1]
Ni pa mogoče dokazati ali učiti ne z zgledi ne s pričevanjem Pisma, da
moramo svetnike klicati. Kar pa za podlago nima ne pričevanja Svetega
pisma ne zgleda Kristusa, prerokov ali apostolov, tega krščanski cerkvi ni
mogoče zapovedati kot nekaj nujnega in kot člen vere. Ker tako klicanje
nima ne Božje besede ne zatrdila, ne more prihajati iz vere. Kar pa ne
prihaja iz vere, ni samo nepotrebno, temveč tudi greh, kot pravi Pavel
(Rim 14,23), zato takega klicanja pri dobri vesti ne moremo dopustiti.
Če pa govoriš, da je Jakob, ko je blagoslovil otroka svojega sina Jo-
žefa, opozoril, naj se po njiju kliče njegovo ime in ime njegovih očetov
2 Kadar med Wienerjevim podajanjem svetopisemskega mesta in Slovenskim standar
dnim prevodom ni bilo večjih razhajanj, je prevajalec navedel slednjega. Wienerjeve
opombe, pri katerih ni našel ustreznega mesta, se v oglatih oklepajih nahajajo na
koncu odstavka, ob katerem stojijo v izvirniku kot marginalije. Enako velja za opombe
k navedbam cerkvenih očetov. (Op. ur.)
200
