Page 31 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 31
Jonatan Vinkler
verskega prav. Eck je o Luthru izrekel, da je zagovornik češke herezije
(Luther [1519] 1884, WA 2, 294).
Toda: zatrditi, da je Hus izpovedoval prepričanja, ki so bila pravover-
no krščanska, ni pomenilo samo zavrniti obsodbe učenega češkega teo-
loga pred koncilom v Konstanci, temveč je taka »izjava vere« razodevala
nekaj globljega – dvom v avtoriteto koncila nasploh. Kaže pa Luthrova
pritrditev Husovim pozicijam, da sta kot reformno naravnana duhovnika
Rimske cerkve vsaj deloma izhajala iz istih teoloških in eklezioloških pre-
mis, pa tudi podobno preganjana zavoljo njih sta bila. Luthra je leipziška
disputacija prepričala, da so najvišje institucije Rimske cerkve, vključ-
no s papežem in koncilom, orodje nesvobode in preganjanja kristjana.
Zato je začel od leta 1519 izrazito poudarjati pomen le Božje besede
(sola scriptura) kot edinega »vmesnika« in izključne avtoritete zastran
kristjanove vere in življenja, kar pa že kaže na njegovo kasnejšo zavrnitev
institucionalne avtoritete Cerkve v rečeh vere (Haberkern 2016, 156).
V letih po leipziški disputaciji so vprašanja, ki so bila na le-tej ža-
rišče polemike protagonistov učene kulture – razmerje med Husom in
Luthrom, papeški primat, narava oblasti v Cerkvi … –, prestopile mejo
med učenim, ki je bilo tedaj jezikovno še konotirano z latinskim jezikom,
in ljudskim, ki se je ujemalo predvsem z vernakularno nemščino ali
češčino, v slovenskih deželah tudi s slovenščino. Omenjena tematika je
namreč postala glavna snov obširne polemične literature, »pamfletnega
gibanja«, ki je bilo poslej večinoma pisano nemško in je v orbito kot
slavljenega avtorja ter prvoborca izstrelilo prav Martina Luthra. Kajti v
dobrem letu in pol po Leipzigu je izšlo več kot 250 izdaj Luthrovih spisov,
kar je njihovemu avtorju prineslo nikoli prej videno slavo in pomemben
vpliv na nemško beročo publiko Reicha, »Flugschriften« pa so ravno ob
vprašanju papeškega oblastnega primata in oblasti cerkve kot institucije
postali zgodnja oblika množičnih medijev ter tako oblikovalci zgodnjega,
sicer le tu in tam razpoznavno izraženega javnega mnenja. Pretežni del
pamfletnega gibanja je zadeval prav ključna dela M. Jana Husa ali bese-
dila o njem, in sicer zaradi fokusa, ki ga je na Husa usmerila leipziška
disputacija ter zaradi Luthrovega ukvarjanja s pozicijami češkega teologa.
Vendar pa Luther ni načrtno iskal Husovih tekstov, da bi jih študiral.
Husovi traktati so se znašli dobesedno pred njegovimi vrati.
29
verskega prav. Eck je o Luthru izrekel, da je zagovornik češke herezije
(Luther [1519] 1884, WA 2, 294).
Toda: zatrditi, da je Hus izpovedoval prepričanja, ki so bila pravover-
no krščanska, ni pomenilo samo zavrniti obsodbe učenega češkega teo-
loga pred koncilom v Konstanci, temveč je taka »izjava vere« razodevala
nekaj globljega – dvom v avtoriteto koncila nasploh. Kaže pa Luthrova
pritrditev Husovim pozicijam, da sta kot reformno naravnana duhovnika
Rimske cerkve vsaj deloma izhajala iz istih teoloških in eklezioloških pre-
mis, pa tudi podobno preganjana zavoljo njih sta bila. Luthra je leipziška
disputacija prepričala, da so najvišje institucije Rimske cerkve, vključ-
no s papežem in koncilom, orodje nesvobode in preganjanja kristjana.
Zato je začel od leta 1519 izrazito poudarjati pomen le Božje besede
(sola scriptura) kot edinega »vmesnika« in izključne avtoritete zastran
kristjanove vere in življenja, kar pa že kaže na njegovo kasnejšo zavrnitev
institucionalne avtoritete Cerkve v rečeh vere (Haberkern 2016, 156).
V letih po leipziški disputaciji so vprašanja, ki so bila na le-tej ža-
rišče polemike protagonistov učene kulture – razmerje med Husom in
Luthrom, papeški primat, narava oblasti v Cerkvi … –, prestopile mejo
med učenim, ki je bilo tedaj jezikovno še konotirano z latinskim jezikom,
in ljudskim, ki se je ujemalo predvsem z vernakularno nemščino ali
češčino, v slovenskih deželah tudi s slovenščino. Omenjena tematika je
namreč postala glavna snov obširne polemične literature, »pamfletnega
gibanja«, ki je bilo poslej večinoma pisano nemško in je v orbito kot
slavljenega avtorja ter prvoborca izstrelilo prav Martina Luthra. Kajti v
dobrem letu in pol po Leipzigu je izšlo več kot 250 izdaj Luthrovih spisov,
kar je njihovemu avtorju prineslo nikoli prej videno slavo in pomemben
vpliv na nemško beročo publiko Reicha, »Flugschriften« pa so ravno ob
vprašanju papeškega oblastnega primata in oblasti cerkve kot institucije
postali zgodnja oblika množičnih medijev ter tako oblikovalci zgodnjega,
sicer le tu in tam razpoznavno izraženega javnega mnenja. Pretežni del
pamfletnega gibanja je zadeval prav ključna dela M. Jana Husa ali bese-
dila o njem, in sicer zaradi fokusa, ki ga je na Husa usmerila leipziška
disputacija ter zaradi Luthrovega ukvarjanja s pozicijami češkega teologa.
Vendar pa Luther ni načrtno iskal Husovih tekstov, da bi jih študiral.
Husovi traktati so se znašli dobesedno pred njegovimi vrati.
29
