Page 30 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 30
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Hinc inter damnatos et pestiforos errores Iohanis Wikleff damnatus
est et ille: Non est de necessitate salutis credere Romanam ecclesiam
esse supremam inter alias. Sic inter pestilentes Iohannis Hus errores [oba
poudarka J. V.] ille quoque connumeratur: Petrus non est nec fuit caput
Romane ecclesie sancte catholice.12 (Luther [1519] 1884, WA 2, 275.)
Luthra je Eckov zvitorepni, toda s stališča razpravljane snovi pozna-
valski – katoliški teolog je med drugim citiral uradne akte koncilov v
Konstanci in Baselu ter tekste dubrovniškega teologa, škofa Ivana Stoj-
kovića, kardinala Nikolaja Kuzanskega ter sv. Ivana Kapistrana, omenjal
pa tudi Jana Rokycano (Luther [1519] 1884, WA 2, 275, 283) – manever
očividno presenetil, kajti takoj se je želel umikati od snovi, ki je tedaj očit
no ni poznal zelo natančno, in sicer tako, da je zanikal, da bi zagovarjal
kakršnekoli pozicije Čehov. Le-tem je očital: »[I]nique faciunt Bohemi,
quod se auctoritate propria separant a nosta unitate …«13 (Luther [1519]
1884, WA 2, 275.) Ko je Luther nato po pregledu aktov konstanškega
koncila pojasnjeval svojo pozicijo – dogajalo se je na drugi dan disputa-
cije, 5. julija 1519 –, je izrekel tudi slednje: »Secundo et hoc certum est,
inter articulos Iohannis Huß vel Bohemorum multos esse plane Christi
anissimos et Evangelicos [poudaril J. V.] …«14 (Luther [1519] 1884, WA
2, 279.) Eck je tako Luthra (hote) potisnil tja, kjer ga je verjetno želel
imeti – med heretike. Kajti oba intelektualna dvobojevalca sta vedela,
da je v tedanjem kanonskem pravu veljalo, da je tisti, kdor nasprotuje
papeškim bulam ali razsodbam koncila ali inkvizicije, ki so nekoga/nekaj
proglasili za krivoverca/krivoverno, in sicer tako, da ali sam izreka enako/
isto, kar je bilo z bulo ali razsodbo obsojeno kot herezija, ali za herezijo
obsojenemu pritrjuje/soglaša, sam krivoverec. Johann Maier von Eck je
to kajpak prepoznal in nič ni pomagalo, da je Luther obsojal domnevni
donatizem M. Jana Husa in, predvsem, češko odločno branjenje lastnega
12 Med nevarnimi in zavrženimi zmotami Johna Wycleffea je bila prekleta tudi tale: Za
odrešitev ni nujno verjeti, da je Rimska cerkev vodilna med vsemi. In med kužnimi
zmotami Jana Husa /oba poudarka J. V./ je ta zapisal tudi: Peter ni in nikoli ni bil
glava svete rimske cerkve katoliške.
13 Napačno postopajo Čehi, ki so se iz lastne volje razdružili iz naše enotnosti …
14 Poleg tega zagotovo drži, da so med artikuli Jana Husa oziroma Čehov številni, ki so
povsem krščanski in evangeljski /poudaril J. V./ …
28
Hinc inter damnatos et pestiforos errores Iohanis Wikleff damnatus
est et ille: Non est de necessitate salutis credere Romanam ecclesiam
esse supremam inter alias. Sic inter pestilentes Iohannis Hus errores [oba
poudarka J. V.] ille quoque connumeratur: Petrus non est nec fuit caput
Romane ecclesie sancte catholice.12 (Luther [1519] 1884, WA 2, 275.)
Luthra je Eckov zvitorepni, toda s stališča razpravljane snovi pozna-
valski – katoliški teolog je med drugim citiral uradne akte koncilov v
Konstanci in Baselu ter tekste dubrovniškega teologa, škofa Ivana Stoj-
kovića, kardinala Nikolaja Kuzanskega ter sv. Ivana Kapistrana, omenjal
pa tudi Jana Rokycano (Luther [1519] 1884, WA 2, 275, 283) – manever
očividno presenetil, kajti takoj se je želel umikati od snovi, ki je tedaj očit
no ni poznal zelo natančno, in sicer tako, da je zanikal, da bi zagovarjal
kakršnekoli pozicije Čehov. Le-tem je očital: »[I]nique faciunt Bohemi,
quod se auctoritate propria separant a nosta unitate …«13 (Luther [1519]
1884, WA 2, 275.) Ko je Luther nato po pregledu aktov konstanškega
koncila pojasnjeval svojo pozicijo – dogajalo se je na drugi dan disputa-
cije, 5. julija 1519 –, je izrekel tudi slednje: »Secundo et hoc certum est,
inter articulos Iohannis Huß vel Bohemorum multos esse plane Christi
anissimos et Evangelicos [poudaril J. V.] …«14 (Luther [1519] 1884, WA
2, 279.) Eck je tako Luthra (hote) potisnil tja, kjer ga je verjetno želel
imeti – med heretike. Kajti oba intelektualna dvobojevalca sta vedela,
da je v tedanjem kanonskem pravu veljalo, da je tisti, kdor nasprotuje
papeškim bulam ali razsodbam koncila ali inkvizicije, ki so nekoga/nekaj
proglasili za krivoverca/krivoverno, in sicer tako, da ali sam izreka enako/
isto, kar je bilo z bulo ali razsodbo obsojeno kot herezija, ali za herezijo
obsojenemu pritrjuje/soglaša, sam krivoverec. Johann Maier von Eck je
to kajpak prepoznal in nič ni pomagalo, da je Luther obsojal domnevni
donatizem M. Jana Husa in, predvsem, češko odločno branjenje lastnega
12 Med nevarnimi in zavrženimi zmotami Johna Wycleffea je bila prekleta tudi tale: Za
odrešitev ni nujno verjeti, da je Rimska cerkev vodilna med vsemi. In med kužnimi
zmotami Jana Husa /oba poudarka J. V./ je ta zapisal tudi: Peter ni in nikoli ni bil
glava svete rimske cerkve katoliške.
13 Napačno postopajo Čehi, ki so se iz lastne volje razdružili iz naše enotnosti …
14 Poleg tega zagotovo drži, da so med artikuli Jana Husa oziroma Čehov številni, ki so
povsem krščanski in evangeljski /poudaril J. V./ …
28
