Page 27 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 27
Jonatan Vinkler
Kajti šele tisti postane teolog, ki s svojim življenjem prezira bogastvo,
tisti, ki uči, da se kristjan ne sme maščevati, temveč da mora delati dobro
tistim, ki mu delajo zlo … Šele takšen človek je pravi teolog, pa naj je
kmet ali tkalec. (Navedeno po Bartoš 1956, 114–115.)
Erazem je s svojo kritiko srednjeveške verzije Vulgate, ki je tedaj v
obnebju Rimske cerkve veljala za edino avtentično biblično besedilo,
dregnil v osje gnezdo in si na katoliški strani nakopal na glavo preneka-
terega jeznega nasprotnika. Isto je veljalo za njegovo kritiko sočasnega
bitja in nehanja Rimske cerkve, z obojim pa se je postavil ob bok takrat v
srednjeevropskem prostoru že uveljevaljenim reformacijskim tokovom,
na Češkem predvsem ob češke brate.
Slednje je pritegnil najprej z besedilom Enchiridion militis Chri
stiani, ki je bilo objavljeno leta 1503 in ga je Lukáš Pražský leta 1516
v odlomkih vključil v svoje spise. Erazmovo delo izide leta 1519 v
češkem jeziku v celoti in že leto za tem, 1520., so poslali češki bratje
k znamenitemu humanistu odposlanstvo, in sicer v Louvain, kjer se je
bil Erazem tedaj na kratko pomudil kot univerzitetni profesor. Češki
bratje so bili Erazmu hvaležni za njegov angažma pri razreševanju
napete verske situacije v čeških deželah, kajti učenjak se je odzval na
pismo češkega humanista Jana Šlechte ze Všehrd, ki je Erazma vabil
v Češko kraljestvo, da bi s svojo razumnostjo pomagal pri naravna-
vi verskih sporov v deželi; Šlechta je za slednje krivil predvsem če-
ške brate, ki se teološko niso ne ujeli ne naravnali ne s katoliki niti z
utrakvisti, in jih je Erazmu prikazoval v najtemnejših barvah. Takisto
ni prav dosti skrival svoje misli, da bi bilo za dosego verskega miru
med Čehi še najbolje, če bi se češke brate preprosto kar eliminiralo
(Bartoš 1956, 115).
Toda Šlechta, kot se zdi, ni znal primerno nagovoriti edinstvene
mentalne strukture naslovnika, kajti Erazma, ki je veljal za najmiro-
ljubnejšega med svojimi humanističnimi vrstniki, je označevalo »nikjer
poteze napadalne drznosti« in tudi, da se mu je gnusila vsaka oblika
nekulturnosti ter grobosti (Zweig 1971, 48–49). Tako ni obsodil čeških
bratov, temveč vsako uporabo nasilja proti njim, predvsem pa ga je
nagovorilo, da ima med njimi Sveto pismo nesporni primat napram
25
Kajti šele tisti postane teolog, ki s svojim življenjem prezira bogastvo,
tisti, ki uči, da se kristjan ne sme maščevati, temveč da mora delati dobro
tistim, ki mu delajo zlo … Šele takšen človek je pravi teolog, pa naj je
kmet ali tkalec. (Navedeno po Bartoš 1956, 114–115.)
Erazem je s svojo kritiko srednjeveške verzije Vulgate, ki je tedaj v
obnebju Rimske cerkve veljala za edino avtentično biblično besedilo,
dregnil v osje gnezdo in si na katoliški strani nakopal na glavo preneka-
terega jeznega nasprotnika. Isto je veljalo za njegovo kritiko sočasnega
bitja in nehanja Rimske cerkve, z obojim pa se je postavil ob bok takrat v
srednjeevropskem prostoru že uveljevaljenim reformacijskim tokovom,
na Češkem predvsem ob češke brate.
Slednje je pritegnil najprej z besedilom Enchiridion militis Chri
stiani, ki je bilo objavljeno leta 1503 in ga je Lukáš Pražský leta 1516
v odlomkih vključil v svoje spise. Erazmovo delo izide leta 1519 v
češkem jeziku v celoti in že leto za tem, 1520., so poslali češki bratje
k znamenitemu humanistu odposlanstvo, in sicer v Louvain, kjer se je
bil Erazem tedaj na kratko pomudil kot univerzitetni profesor. Češki
bratje so bili Erazmu hvaležni za njegov angažma pri razreševanju
napete verske situacije v čeških deželah, kajti učenjak se je odzval na
pismo češkega humanista Jana Šlechte ze Všehrd, ki je Erazma vabil
v Češko kraljestvo, da bi s svojo razumnostjo pomagal pri naravna-
vi verskih sporov v deželi; Šlechta je za slednje krivil predvsem če-
ške brate, ki se teološko niso ne ujeli ne naravnali ne s katoliki niti z
utrakvisti, in jih je Erazmu prikazoval v najtemnejših barvah. Takisto
ni prav dosti skrival svoje misli, da bi bilo za dosego verskega miru
med Čehi še najbolje, če bi se češke brate preprosto kar eliminiralo
(Bartoš 1956, 115).
Toda Šlechta, kot se zdi, ni znal primerno nagovoriti edinstvene
mentalne strukture naslovnika, kajti Erazma, ki je veljal za najmiro-
ljubnejšega med svojimi humanističnimi vrstniki, je označevalo »nikjer
poteze napadalne drznosti« in tudi, da se mu je gnusila vsaka oblika
nekulturnosti ter grobosti (Zweig 1971, 48–49). Tako ni obsodil čeških
bratov, temveč vsako uporabo nasilja proti njim, predvsem pa ga je
nagovorilo, da ima med njimi Sveto pismo nesporni primat napram
25
