Page 37 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 37
Tomaž Jurca
REFORMACIJA V ITALIJI
in protestantska gibanja na Apeninskem polotoku
v 16. stoletju – kratek oris
Čeprav je Italijo zaradi njene zgodovine in politično-geografskih
danosti reformacija zaznamovala drugače in v manjši meri kot dežele
na severu, pa je širjenje protestantskih misli in tokov na tem ozemlju
izpričano že razmeroma zgodaj. Lutrovi nauki in knjige so že kmalu po
objavi njegovih tez v Wittenbergu leta 1517 prodrli tudi na polotok, kjer
so se spletli z bogato zapuščino kritik do duhovščine in pozivov k prenovi
Cerkve na eni in dviga humanistične misli ter renesančnega platoniz-
ma na drugi strani. Ob preporodu duha, umetnosti in književnosti ter
razmahu zavesti o človeku kot središču sveta so se tisti čas tudi v Italiji
stopnjevale ostre polemike glede Cerkvenih zlorab, nepotizma, simonije
in ostalega nezglednega ravnanja duhovščine, ki so odsevale vsesplošno
in globoko zakoreninjeno nelagodje vseh družbenih slojev. To tesnobno
občutje je v luči novih naukov, ki so prihajali s severa, kot laik nemara
še najbolje povzel Francesco Guicciardini:
Zaradi položaja, ki sem ga imel pri več papežih, sem moral na svoj
način ljubiti njihovo veličino, če pa ne bi bilo tega razloga, bi ljubil
Martina Lutra kot samega sebe. Ne zavoljo tega, da bi se rešil zakonov,
ki jih je krščanska vera vtisnila svetu in jih razlagamo ter razumemo
enako, ampak zato, da bi videl to krdelo malopridnežev dobiti, kar jim
pripada, torej ostati brez greha ali pa brez oblasti. (Guicciardini 1999, 41)
Podobno je razmišljal tudi Machiavelli, po mnenju katerega so postali
zaradi Cerkve ljudje v Italiji brez vere in hudobni ter jo celo obtožil, da
je vedno držala deželo razdeljeno (Machiavelli, 1990, 110). Tovrstne
35
REFORMACIJA V ITALIJI
in protestantska gibanja na Apeninskem polotoku
v 16. stoletju – kratek oris
Čeprav je Italijo zaradi njene zgodovine in politično-geografskih
danosti reformacija zaznamovala drugače in v manjši meri kot dežele
na severu, pa je širjenje protestantskih misli in tokov na tem ozemlju
izpričano že razmeroma zgodaj. Lutrovi nauki in knjige so že kmalu po
objavi njegovih tez v Wittenbergu leta 1517 prodrli tudi na polotok, kjer
so se spletli z bogato zapuščino kritik do duhovščine in pozivov k prenovi
Cerkve na eni in dviga humanistične misli ter renesančnega platoniz-
ma na drugi strani. Ob preporodu duha, umetnosti in književnosti ter
razmahu zavesti o človeku kot središču sveta so se tisti čas tudi v Italiji
stopnjevale ostre polemike glede Cerkvenih zlorab, nepotizma, simonije
in ostalega nezglednega ravnanja duhovščine, ki so odsevale vsesplošno
in globoko zakoreninjeno nelagodje vseh družbenih slojev. To tesnobno
občutje je v luči novih naukov, ki so prihajali s severa, kot laik nemara
še najbolje povzel Francesco Guicciardini:
Zaradi položaja, ki sem ga imel pri več papežih, sem moral na svoj
način ljubiti njihovo veličino, če pa ne bi bilo tega razloga, bi ljubil
Martina Lutra kot samega sebe. Ne zavoljo tega, da bi se rešil zakonov,
ki jih je krščanska vera vtisnila svetu in jih razlagamo ter razumemo
enako, ampak zato, da bi videl to krdelo malopridnežev dobiti, kar jim
pripada, torej ostati brez greha ali pa brez oblasti. (Guicciardini 1999, 41)
Podobno je razmišljal tudi Machiavelli, po mnenju katerega so postali
zaradi Cerkve ljudje v Italiji brez vere in hudobni ter jo celo obtožil, da
je vedno držala deželo razdeljeno (Machiavelli, 1990, 110). Tovrstne
35
