Page 40 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 40
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
klerikom preprečila, da bi papeški prestol zasedli ideološko neprimerni
kandidati, ter si v kratkem času podredila tako mehanizme papeških
volitev kot samo kurijo. Šele z odpravo neposredne notranje nevarnosti,
ki jo je omogočila izvolitev Gian Pietra Carafe (1476–1559), torej Pa-
vla IV., se je Katoliška cerkev lahko povsem posvetila boju z zunanji-
mi krivoverci. Dvig inkvizicije je tako skupaj z odloki Tridentinskega
koncila kmalu pokopal vse upe o spravi med katoličani in protestanti
ter s procesi, kot je bil tisti proti Giovanniju Moroneju (1509–1580),
ki ga je v knjižni obliki v okviru svoje propagande dal natisniti tudi
Vergerij, zavrl tovrstne težnje pri vrhu Rimske cerkve. Do konca pet-
desetih let 16. stoletja se je inkvizicija že vzpostavila kot najvišji za
ščitnik pravovernosti tako znotraj kot zunaj Cerkve in se s pontifikati
Pavla IV. in Pija V. v tej službi še utrdila. Kmalu je s strogim nadzorom
utišala protestantski tisk in se z ostrimi represivnimi ukrepi, ki so jih
uveljavljale lokalne oblasti, lotila krivovercev ali pa jih prisilila k begu
čez Alpe. Tako so se med številnimi drugimi morali umakniti Ochino,
Vermigli in Curione, medtem ko sta na grmadi končala Paleario in
Carnesecchi. Tudi italijanski vladarji so kmalu odrekli podporo prote-
stantskim privržencem, saj so sami pogosto zasedali visoke cerkvene
položaje, k temu pa jih je med drugim spodbudila tudi ostra politika
Svetega rimskega cesarstva, proti kateremu so se pogosto bojevali in
so ga enačili z Lutrovo vero, ter oplenjenje Rima leta 1527. V Italiji je
bila tako ob pomoči posvetnih oblasti ter delovanju jezuitov, ki so se
izkazali za nadvse uporabno orodje katoliške prenove, protireformacija
v naslednjih desetletjih dokaj učinkovita in je kmalu izničila kratko-
trajne uspehe prvih glasnikov protestantizma na tem ozemlju. Glavni
dejavnik za tak razvoj dogodkov je bila tako predvsem bližina Rima in
papeštva ter s tem povezano prepletanje političnih interesov italijanskih
državic in evropskih sil. Leta 1559 se je z mirom, podpisanim v kraju
Cateau-Cambrésis, končalo dolgo obdobje italijanskih vojn in večji del
polotoka je prišel pod prevlado katoliške Španije, papeške zaveznice,
pod katero so do začetka 17. stoletja različni protestantski tokovi na
polotoku dokončno usahnili in poniknili.
Tako je tudi sam termin italijanska reformacija nekoliko problemati-
čen in nemara bi bilo bolj primerno govoriti o heterodoksnih gibanjih,
38
klerikom preprečila, da bi papeški prestol zasedli ideološko neprimerni
kandidati, ter si v kratkem času podredila tako mehanizme papeških
volitev kot samo kurijo. Šele z odpravo neposredne notranje nevarnosti,
ki jo je omogočila izvolitev Gian Pietra Carafe (1476–1559), torej Pa-
vla IV., se je Katoliška cerkev lahko povsem posvetila boju z zunanji-
mi krivoverci. Dvig inkvizicije je tako skupaj z odloki Tridentinskega
koncila kmalu pokopal vse upe o spravi med katoličani in protestanti
ter s procesi, kot je bil tisti proti Giovanniju Moroneju (1509–1580),
ki ga je v knjižni obliki v okviru svoje propagande dal natisniti tudi
Vergerij, zavrl tovrstne težnje pri vrhu Rimske cerkve. Do konca pet-
desetih let 16. stoletja se je inkvizicija že vzpostavila kot najvišji za
ščitnik pravovernosti tako znotraj kot zunaj Cerkve in se s pontifikati
Pavla IV. in Pija V. v tej službi še utrdila. Kmalu je s strogim nadzorom
utišala protestantski tisk in se z ostrimi represivnimi ukrepi, ki so jih
uveljavljale lokalne oblasti, lotila krivovercev ali pa jih prisilila k begu
čez Alpe. Tako so se med številnimi drugimi morali umakniti Ochino,
Vermigli in Curione, medtem ko sta na grmadi končala Paleario in
Carnesecchi. Tudi italijanski vladarji so kmalu odrekli podporo prote-
stantskim privržencem, saj so sami pogosto zasedali visoke cerkvene
položaje, k temu pa jih je med drugim spodbudila tudi ostra politika
Svetega rimskega cesarstva, proti kateremu so se pogosto bojevali in
so ga enačili z Lutrovo vero, ter oplenjenje Rima leta 1527. V Italiji je
bila tako ob pomoči posvetnih oblasti ter delovanju jezuitov, ki so se
izkazali za nadvse uporabno orodje katoliške prenove, protireformacija
v naslednjih desetletjih dokaj učinkovita in je kmalu izničila kratko-
trajne uspehe prvih glasnikov protestantizma na tem ozemlju. Glavni
dejavnik za tak razvoj dogodkov je bila tako predvsem bližina Rima in
papeštva ter s tem povezano prepletanje političnih interesov italijanskih
državic in evropskih sil. Leta 1559 se je z mirom, podpisanim v kraju
Cateau-Cambrésis, končalo dolgo obdobje italijanskih vojn in večji del
polotoka je prišel pod prevlado katoliške Španije, papeške zaveznice,
pod katero so do začetka 17. stoletja različni protestantski tokovi na
polotoku dokončno usahnili in poniknili.
Tako je tudi sam termin italijanska reformacija nekoliko problemati-
čen in nemara bi bilo bolj primerno govoriti o heterodoksnih gibanjih,
38
