Page 42 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 42
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
tudi Melanchton v pismu, naslovljenem »ad Venetos quosdam studio
sos evangelii«, pozdravil beneški prispevek k širjenju reformacijske
misli ter jih obenem opozoril na nevarna antitrinitarna krivoverstva,
ki jih je bilo tisti čas mogoče zaznati na njihovem ozemlju (Firpo 1993,
13). Zaradi živahne protestantske dejavnosti so se stopnjevala tudi
opozorila, ki jih je v Rim pošiljal Girolamo Aleandro in v katerih je
nuncij svaril pred nevarnostjo vsesplošne dostopnosti krivoverske
literature, spričo katere so ljudje kar na cesti razpravljali o smiselnosti
spovedi in se spraševali, zakaj bi sploh hodili k maši, če je Kristus ni
zapovedal. V tej luči so torej razumljivi Aleandrovi odloki, namenjeni
laikom, ki so z izobčenjem grozili tistim, ki bi se preveč vneto ukvarjali
s stvarmi, ki se jih ne tičejo, saj se je, kot je menil, prav na ta način
razpihal požar po Nemčiji. A prvi tovrstni ukrepi v tridesetih letih
16. stoletja so bili zaradi mlačnega odziva Rima neučinkoviti in novi
nauki so se na beneškem ozemlju hitro širili in kmalu dosegli Padovo,
kjer so se z njimi seznanili literati in študentje v krogu Pietra Bemba,
med katerimi velja omeniti predvsem Marcantonia Flaminia (1498–
1550), Aonia Palearia in Angleža Reginalda Polea. V Padovi, kjer se je
tisti čas utrdila predvsem Erazmova misel, so zaradi luteranskih pridig
leta 1530 zaprli frančiškana Girolama Galatea in njegov proces je bil
osrednja tema pisnega opomina z naslovom De lutheranorum haeresie
reprimenda et Ecclesia reformanda, ki ga je dve leti kasneje Klementu
VII. poslal Gian Pietro Carafa. Takratni škof Chietija je v sporočilu že
določil glavne smernice boja proti krivi veri, po katerih se je kasneje
ravnala rimska inkvizicija, ki jo je sam preuredil in vodil in s pomočjo
katere se je leta 1555 povzpel na papeški prestol. »Li heretici si voleno
trattare da heretici« (Firpo, 1993, 16) je zapisal Carafa na omenjenih
straneh in ostro obsodil širjenje luteranstva med duhovščino in menihi,
kot je bil Galateo. Čeprav so temu beneške oblasti prihranile strožjo
obsodbo, pa je dobršen del časa do svoje smrti leta 1541 prebil v za-
poru. Tega leta je v Benetkah za zapahi končal tudi avguštinec Giulio
da Milano, ki je pred tem pridigal v Trstu za škofa Pietra Bonoma, a
so mu po posredovanju Bemba in nekaterih drugih beneških plemičev
kazen omilili, in leta 1543 je lahko pobegnil v Graubünden. Bolj zav-
zeto so po Carafovem navodilu preganjali visoke prelate, kot sta bila
40
tudi Melanchton v pismu, naslovljenem »ad Venetos quosdam studio
sos evangelii«, pozdravil beneški prispevek k širjenju reformacijske
misli ter jih obenem opozoril na nevarna antitrinitarna krivoverstva,
ki jih je bilo tisti čas mogoče zaznati na njihovem ozemlju (Firpo 1993,
13). Zaradi živahne protestantske dejavnosti so se stopnjevala tudi
opozorila, ki jih je v Rim pošiljal Girolamo Aleandro in v katerih je
nuncij svaril pred nevarnostjo vsesplošne dostopnosti krivoverske
literature, spričo katere so ljudje kar na cesti razpravljali o smiselnosti
spovedi in se spraševali, zakaj bi sploh hodili k maši, če je Kristus ni
zapovedal. V tej luči so torej razumljivi Aleandrovi odloki, namenjeni
laikom, ki so z izobčenjem grozili tistim, ki bi se preveč vneto ukvarjali
s stvarmi, ki se jih ne tičejo, saj se je, kot je menil, prav na ta način
razpihal požar po Nemčiji. A prvi tovrstni ukrepi v tridesetih letih
16. stoletja so bili zaradi mlačnega odziva Rima neučinkoviti in novi
nauki so se na beneškem ozemlju hitro širili in kmalu dosegli Padovo,
kjer so se z njimi seznanili literati in študentje v krogu Pietra Bemba,
med katerimi velja omeniti predvsem Marcantonia Flaminia (1498–
1550), Aonia Palearia in Angleža Reginalda Polea. V Padovi, kjer se je
tisti čas utrdila predvsem Erazmova misel, so zaradi luteranskih pridig
leta 1530 zaprli frančiškana Girolama Galatea in njegov proces je bil
osrednja tema pisnega opomina z naslovom De lutheranorum haeresie
reprimenda et Ecclesia reformanda, ki ga je dve leti kasneje Klementu
VII. poslal Gian Pietro Carafa. Takratni škof Chietija je v sporočilu že
določil glavne smernice boja proti krivi veri, po katerih se je kasneje
ravnala rimska inkvizicija, ki jo je sam preuredil in vodil in s pomočjo
katere se je leta 1555 povzpel na papeški prestol. »Li heretici si voleno
trattare da heretici« (Firpo, 1993, 16) je zapisal Carafa na omenjenih
straneh in ostro obsodil širjenje luteranstva med duhovščino in menihi,
kot je bil Galateo. Čeprav so temu beneške oblasti prihranile strožjo
obsodbo, pa je dobršen del časa do svoje smrti leta 1541 prebil v za-
poru. Tega leta je v Benetkah za zapahi končal tudi avguštinec Giulio
da Milano, ki je pred tem pridigal v Trstu za škofa Pietra Bonoma, a
so mu po posredovanju Bemba in nekaterih drugih beneških plemičev
kazen omilili, in leta 1543 je lahko pobegnil v Graubünden. Bolj zav-
zeto so po Carafovem navodilu preganjali visoke prelate, kot sta bila
40
