Page 38 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 38
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
razprave so kljub svojemu laičnemu in političnemu značaju, ki sprva
ni posegal na področje nauka, sčasoma vzbudile zanimanje za številna
sporočila verske narave, ki so se tisti čas širila po Evropi.
Ob politični krizi in bratomornih vojnah med italijanskimi državi-
cami in gospostvi, o katerih piše Machiavelli, ter sočasni moralni krizi,
razvidni predvsem iz Erazmovih in Savonarolovih pozivov k renovatio,
je bilo tako tudi na polotoku mogoče zaznati razločne odmeve na lute-
ranske proteste in pomembne dogodke, ki so jih ti sprožili.
Prvi katoliški odzivi na spise nemškega reformatorja so bili počasni,
površni, predvsem pa kratkovidni, saj niso razločili globokih korenin
nemirov in nezadovoljstva, ki so na daljnem Saškem sprožili iskro upora
in zanetili požar, ki je v kratkem času zajel vso Evropo. K temu je pri-
spevala tudi iznajdba tiska, na krilih katerega so si dela reformatorjev
od začetka dvajsetih let šestnajstega stoletja, najprej v izvirnih jezikih
in nato v italijanskih prevodih, utrla svojo pot tudi južno od Alp. Leta
1524 je papež tako pisal škofu Trenta, mesta, prek katerega je potekal
živahen promet s knjigami, da bi zbral in javno sežgal luteranske spise,
ki so jih prodajali po mestu (Firpo 1993, 6). S podobnimi pozivi so
bile kmalu seznanjene tudi mestne oblasti v Benetkah, Bresci, Milanu,
Veroni in Neaplju. Pri širjenju protestantskih knjig po Italiji so odigrale
pomembno vlogo predvsem Benetke, saj so podjetni beneški tiskarji
rade volje ustregli vedno večjemu povpraševanju po tovrstni literaturi.
Kljub omenjenim ukrepom se je trg s prepovedanimi knjigami kmalu
razmahnil, k čemur so prispevali tako domači tiskarji in knjigarji kot
trgovci, ki so v okviru svoje dejavnosti tihotapili prepovedane knjige,
ter študentje, ki so s severa prihajali na univerzi v Padovo in Bologno.
Po večjih mestih so tako začele krožiti anonimne knjige brez podatkov
o tiskarju in založniku ter dela, podpisana z napačnim avtorjem ali pa
s psevdonimi, kot so bili Ippofilo da Terranegra in Reprigione Rheo
za Melanchtona, Corcius Cogelius za Zwinglija in Aretius Felinus za
Butzerja. Že leta 1519 je tiskar Johann Froben iz Basla pisal Lutru, da
ga nekateri italijanski knjigarji prosijo za njegove knjige, in podob-
no je Melanchton konec tridesetih let šestnajstega stoletja zadovoljno
ugotavljal, da se v Italijo vsako leto stekajo knjižnice protestantskih
del. Poleg tega so nove nauke radovednim ljudem v cerkvah razlagali
36
razprave so kljub svojemu laičnemu in političnemu značaju, ki sprva
ni posegal na področje nauka, sčasoma vzbudile zanimanje za številna
sporočila verske narave, ki so se tisti čas širila po Evropi.
Ob politični krizi in bratomornih vojnah med italijanskimi državi-
cami in gospostvi, o katerih piše Machiavelli, ter sočasni moralni krizi,
razvidni predvsem iz Erazmovih in Savonarolovih pozivov k renovatio,
je bilo tako tudi na polotoku mogoče zaznati razločne odmeve na lute-
ranske proteste in pomembne dogodke, ki so jih ti sprožili.
Prvi katoliški odzivi na spise nemškega reformatorja so bili počasni,
površni, predvsem pa kratkovidni, saj niso razločili globokih korenin
nemirov in nezadovoljstva, ki so na daljnem Saškem sprožili iskro upora
in zanetili požar, ki je v kratkem času zajel vso Evropo. K temu je pri-
spevala tudi iznajdba tiska, na krilih katerega so si dela reformatorjev
od začetka dvajsetih let šestnajstega stoletja, najprej v izvirnih jezikih
in nato v italijanskih prevodih, utrla svojo pot tudi južno od Alp. Leta
1524 je papež tako pisal škofu Trenta, mesta, prek katerega je potekal
živahen promet s knjigami, da bi zbral in javno sežgal luteranske spise,
ki so jih prodajali po mestu (Firpo 1993, 6). S podobnimi pozivi so
bile kmalu seznanjene tudi mestne oblasti v Benetkah, Bresci, Milanu,
Veroni in Neaplju. Pri širjenju protestantskih knjig po Italiji so odigrale
pomembno vlogo predvsem Benetke, saj so podjetni beneški tiskarji
rade volje ustregli vedno večjemu povpraševanju po tovrstni literaturi.
Kljub omenjenim ukrepom se je trg s prepovedanimi knjigami kmalu
razmahnil, k čemur so prispevali tako domači tiskarji in knjigarji kot
trgovci, ki so v okviru svoje dejavnosti tihotapili prepovedane knjige,
ter študentje, ki so s severa prihajali na univerzi v Padovo in Bologno.
Po večjih mestih so tako začele krožiti anonimne knjige brez podatkov
o tiskarju in založniku ter dela, podpisana z napačnim avtorjem ali pa
s psevdonimi, kot so bili Ippofilo da Terranegra in Reprigione Rheo
za Melanchtona, Corcius Cogelius za Zwinglija in Aretius Felinus za
Butzerja. Že leta 1519 je tiskar Johann Froben iz Basla pisal Lutru, da
ga nekateri italijanski knjigarji prosijo za njegove knjige, in podob-
no je Melanchton konec tridesetih let šestnajstega stoletja zadovoljno
ugotavljal, da se v Italijo vsako leto stekajo knjižnice protestantskih
del. Poleg tega so nove nauke radovednim ljudem v cerkvah razlagali
36
