Page 41 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 41
Tomaž Jurca
sorodnih luteranskim (poleg teh so bili npr. v Italiji navzoči tudi radikalni
anabaptisti in antitrinitaristi1) oziroma predkoncilskem evangelizmu, ki
se je skušal približati protestantom v okviru Cerkve. Čeprav omenjena gi-
banja v Italiji niso pustila trajnejših sledi, pa je v prvi polovici cinquecenta
na njenem ozemlju mogoče zaznati jasne odmeve predvsem na Lutrove
pozive in živahno ter raznoliko dejavnost, o kateri velja spregovoriti ne-
kaj besed. Prav tako se velja za hip pomuditi tudi ob manj poznanem in
raziskanem notranjem konfliktu v vrhu Rimske cerkve, katerega razplet
je odločilno začrtal razvoj kasnejših dogodkov in globoko zaznamoval
versko, politično in zgodovinsko identiteto dežele.
Benetke – vrata v Italijo
V prvih letih po Lutrovem razglasu so protestantski nauki prodrli
v Italijo predvsem prek Benetk in tamkajšnjih tiskarjev ter trgovcev.
Kot pričajo zapisi, je bilo heterodoksne knjige tam mogoče kupiti že
leta 1920 in v naslednjih dveh desetletjih se je ob podpori oblasti, ki se
jim ni mudilo uveljavljati represivnih odlokov iz Rima, protestantska
literatura hitro razširila po območju Lagune. Benetke so bile spričo svo-
jega zgodovinskega in političnega izročila, utemeljenega na ščitenju
državljanskih pridobitev ter republikansko urejenega državnega apara-
ta, ki je bil pogosto v sporu s papeško državo, nadvse primeren teren za
širjenje novih naukov. Marca 1928 je tako sam Luter pohvalil beneško
vlado, ker je toplo sprejela izvirno božjo besedo, in nekaj let kasneje je
1 Radikalno gibanje anabaptistov, ki izvira iz Švice, se je začasno utrdilo predvsem na
ozemlju Benetk, kjer so leta 1550 tamkajšnje skupnosti na skrivnem zboru potrdile
člene svoje veroizpovedi. Tudi to so zaznamovale povsem »italijanske« poteze, ki
so nekoliko odstopale od sorodnih naukov na severu, od Lutra in Calvina pa so se
oddaljile predvsem z zavračanjem Kristusove božanske narave in s tem tudi od-
rešilnega pomena njegove žrtve na križu. Z verskim radikalizmom, ki je bil blizu
anabaptizmu in antitrinitarizmu, so v Italiji povezovali imena, kot so bila: Lelio in
Fausto Sozzini, Camillo Renato, Girolamo da Milano, Pietro Bresciani in Matteo
Gribaldi. Povsem samosvoje je bilo tudi radikalno in mistično sporočilo Giorgia
Sicula, ki je močno odmevalo na področju med Milanom, Bologno in Benetkami,
in so ga ostro obsodili tudi italijanski protestanti, saj naj bi, kot je pisal Giulio da
Milano, »mešala papizem in anabaptizem ter tako ustvarila neko tretjo sekto« (Firpo
1993, 157).
39
sorodnih luteranskim (poleg teh so bili npr. v Italiji navzoči tudi radikalni
anabaptisti in antitrinitaristi1) oziroma predkoncilskem evangelizmu, ki
se je skušal približati protestantom v okviru Cerkve. Čeprav omenjena gi-
banja v Italiji niso pustila trajnejših sledi, pa je v prvi polovici cinquecenta
na njenem ozemlju mogoče zaznati jasne odmeve predvsem na Lutrove
pozive in živahno ter raznoliko dejavnost, o kateri velja spregovoriti ne-
kaj besed. Prav tako se velja za hip pomuditi tudi ob manj poznanem in
raziskanem notranjem konfliktu v vrhu Rimske cerkve, katerega razplet
je odločilno začrtal razvoj kasnejših dogodkov in globoko zaznamoval
versko, politično in zgodovinsko identiteto dežele.
Benetke – vrata v Italijo
V prvih letih po Lutrovem razglasu so protestantski nauki prodrli
v Italijo predvsem prek Benetk in tamkajšnjih tiskarjev ter trgovcev.
Kot pričajo zapisi, je bilo heterodoksne knjige tam mogoče kupiti že
leta 1920 in v naslednjih dveh desetletjih se je ob podpori oblasti, ki se
jim ni mudilo uveljavljati represivnih odlokov iz Rima, protestantska
literatura hitro razširila po območju Lagune. Benetke so bile spričo svo-
jega zgodovinskega in političnega izročila, utemeljenega na ščitenju
državljanskih pridobitev ter republikansko urejenega državnega apara-
ta, ki je bil pogosto v sporu s papeško državo, nadvse primeren teren za
širjenje novih naukov. Marca 1928 je tako sam Luter pohvalil beneško
vlado, ker je toplo sprejela izvirno božjo besedo, in nekaj let kasneje je
1 Radikalno gibanje anabaptistov, ki izvira iz Švice, se je začasno utrdilo predvsem na
ozemlju Benetk, kjer so leta 1550 tamkajšnje skupnosti na skrivnem zboru potrdile
člene svoje veroizpovedi. Tudi to so zaznamovale povsem »italijanske« poteze, ki
so nekoliko odstopale od sorodnih naukov na severu, od Lutra in Calvina pa so se
oddaljile predvsem z zavračanjem Kristusove božanske narave in s tem tudi od-
rešilnega pomena njegove žrtve na križu. Z verskim radikalizmom, ki je bil blizu
anabaptizmu in antitrinitarizmu, so v Italiji povezovali imena, kot so bila: Lelio in
Fausto Sozzini, Camillo Renato, Girolamo da Milano, Pietro Bresciani in Matteo
Gribaldi. Povsem samosvoje je bilo tudi radikalno in mistično sporočilo Giorgia
Sicula, ki je močno odmevalo na področju med Milanom, Bologno in Benetkami,
in so ga ostro obsodili tudi italijanski protestanti, saj naj bi, kot je pisal Giulio da
Milano, »mešala papizem in anabaptizem ter tako ustvarila neko tretjo sekto« (Firpo
1993, 157).
39
