Page 39 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 39
Tomaž Jurca
tudi različni pridigarji, ki so si s svojimi nepravovernimi razlagami, s
katerimi so izkazovali svojo pripadnost luteranski veri, kmalu prislužili
obsodbo in izgon.
Kljub vedno večjemu prizadevanju Cerkve, da bi s prepovedmi, jav-
nimi sežigi knjig in drugimi ukrepi zajezila pritok protestantskih spisov
s severa, se je tem kmalu pridružila vrsta besedil v ljudskem jeziku. Tu
velja poleg prevodov tujih avtorjev omeniti predvsem dela italijanskih
piscev, kot sta bila Bernardino Ochino in Giulio da Milano, knjižice
Il beneficio di Cristo, Pasquino in estasi in Tragedia del libero arbitrio,
ter poplavo polemičnih in propagandnih knjižic, za katero je s svojim
delovanjem v izgnanstvu poskrbel bivši koprski škof Peter Pavel Verge-
rij mlajši (1498–1565). Raba ljudskega jezika je tako podrla jezikovno
pregrado, ki je omogočala duhovščini nadzor nad verskimi vprašanji,
in povzročila, da so se teološke razprave iz univerzitetnih dvoran, sa-
mostanskih hodnikov in učenih humanističnih krogov preselile na trge
in v gostilne, kjer so tudi preprosti ljudje lahko premlevali nauke o pre-
destinaciji, božji navzočnosti v hostiji ter opravičenju po veri. Katoliški
teologi so se tako morali prilagoditi novim razmeram in se spoprijeti s
krivoverci v njihovem jeziku, kar jim je nemalokrat povzročilo več ško-
de kot koristi, saj so nehote postali dodatno orodje in sredstvo širjenja
protestantske propagande, kot je razvidno predvsem iz Vergerijevega
delovanja. Poleg nižjih in srednjih slojev so bili za spremembe in nove
nauke vsaj nekaj časa dovzetni tudi nekateri visoki kleriki, ki so zago-
varjali pogajanja s protestanti, da bi ohranili enotnost Cerkve. Med temi
velja omeniti predvsem kardinala Reginalda Polea (1500−1558), ki je v
Viterbu okoli sebe zbral krog somišljenikov, tako imenovanih spiritualov,
in skupaj z njimi leta 1542 za tisk pripravil knjižico Il beneficio di Cristo,
katere glavni nauk je opravičenje po veri.
Cerkveni boj proti novi miselnosti se je lahko začel šele z zadušitvijo
tovrstnih teženj znotraj Cerkve, in čeprav splošno sprejete ugotovitve o
pomembnosti Tridentinskega koncila kot gonilne sile katoliške prenove
vsekakor držijo, velja pri tem opozoriti tudi na manj poznani zasuk, ki je
med letoma 1550 in 1553 pravzaprav omogočil začetek učinkovitega boja
proti novi veri. Tu igra pomembno vlogo predvsem ustanovitev rimske
inkvizicije, ki je s svojim delovanjem in skrivnimi procesi proti visokim
37
tudi različni pridigarji, ki so si s svojimi nepravovernimi razlagami, s
katerimi so izkazovali svojo pripadnost luteranski veri, kmalu prislužili
obsodbo in izgon.
Kljub vedno večjemu prizadevanju Cerkve, da bi s prepovedmi, jav-
nimi sežigi knjig in drugimi ukrepi zajezila pritok protestantskih spisov
s severa, se je tem kmalu pridružila vrsta besedil v ljudskem jeziku. Tu
velja poleg prevodov tujih avtorjev omeniti predvsem dela italijanskih
piscev, kot sta bila Bernardino Ochino in Giulio da Milano, knjižice
Il beneficio di Cristo, Pasquino in estasi in Tragedia del libero arbitrio,
ter poplavo polemičnih in propagandnih knjižic, za katero je s svojim
delovanjem v izgnanstvu poskrbel bivši koprski škof Peter Pavel Verge-
rij mlajši (1498–1565). Raba ljudskega jezika je tako podrla jezikovno
pregrado, ki je omogočala duhovščini nadzor nad verskimi vprašanji,
in povzročila, da so se teološke razprave iz univerzitetnih dvoran, sa-
mostanskih hodnikov in učenih humanističnih krogov preselile na trge
in v gostilne, kjer so tudi preprosti ljudje lahko premlevali nauke o pre-
destinaciji, božji navzočnosti v hostiji ter opravičenju po veri. Katoliški
teologi so se tako morali prilagoditi novim razmeram in se spoprijeti s
krivoverci v njihovem jeziku, kar jim je nemalokrat povzročilo več ško-
de kot koristi, saj so nehote postali dodatno orodje in sredstvo širjenja
protestantske propagande, kot je razvidno predvsem iz Vergerijevega
delovanja. Poleg nižjih in srednjih slojev so bili za spremembe in nove
nauke vsaj nekaj časa dovzetni tudi nekateri visoki kleriki, ki so zago-
varjali pogajanja s protestanti, da bi ohranili enotnost Cerkve. Med temi
velja omeniti predvsem kardinala Reginalda Polea (1500−1558), ki je v
Viterbu okoli sebe zbral krog somišljenikov, tako imenovanih spiritualov,
in skupaj z njimi leta 1542 za tisk pripravil knjižico Il beneficio di Cristo,
katere glavni nauk je opravičenje po veri.
Cerkveni boj proti novi miselnosti se je lahko začel šele z zadušitvijo
tovrstnih teženj znotraj Cerkve, in čeprav splošno sprejete ugotovitve o
pomembnosti Tridentinskega koncila kot gonilne sile katoliške prenove
vsekakor držijo, velja pri tem opozoriti tudi na manj poznani zasuk, ki je
med letoma 1550 in 1553 pravzaprav omogočil začetek učinkovitega boja
proti novi veri. Tu igra pomembno vlogo predvsem ustanovitev rimske
inkvizicije, ki je s svojim delovanjem in skrivnimi procesi proti visokim
37
