Page 43 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 43
Tomaž Jurca

oglejski patriarh Giovanni Grimani2 in škof Bergama Vittore Soranzo,
proti kateremu so v petdesetih letih 16. stoletja zaradi krivoverske pro-
pagande in pripadnosti krogu spiritualov sprožili dva procesa. Kljub
pritisku iz Rima pa so beneške oblasti Soranza kot svojega državljana
in uglednega patricija vseskozi ščitile, tako da se je škof izognil kazni
in umrl naravne smrti v domovini leta 1558.

Za Slovence je zagotovo pomenljivo, da so bila v okviru beneškega
ozemlja za nove nauke še posebej dovzetna področja Istre in Furlanije
ter kraji Videm, Čedad in Piran ter habsburška Trst in Gorica. Leta
1534 je papeški nuncij Peter Pavel Vergerij pisal papeževemu tajniku
Carnesecchiju:

Kot razumem, je Trst, ki je naše italijansko mesto in leži na obali
našega Jadranskega morja, poln luteranstva, ki se ga je navzelo pri trgo-
vini z Nemčijo […] od tam se je ta kuga razširila in se dobro usidrala v
utrjenem mestecu Piran, kjer so neki malopridneži kar v javnosti okužili
duha tistih preprostih ljudi. Monsignor, poznam naravo dežele, saj je
tam moja domovina: če v te preproste glave prodre luteranska sekta, bo
vaše presvetlo gospostvo lahko kmalu videlo (sed Deus omen avvertat)
okužene ter skvarjene vse okoliške dežele in pokrajine. (Shutte 1988,
101)
Kot rečeno, je v Trst razne heterodoksne pridigarje vabil škof Pietro
Bonomo (1458–1546), sicer ugledni humanist in diplomat v službi ce-
sarstva ter Trubarjev mentor, in skupaj z njimi širil kritike katoliškega
obredja, torej maše in evharistije. Njegov naslednik, španski inkvizitor
Castillejo je papežu poročal o skrb vzbujajočih razmerah v mestu in pri-
stavil, da je Bonomo vabil omenjene pridigarje iz zelo oddaljenih krajev,
pri čemer mu ni bilo mar za stroške, da je govoril o maši kot o »vsakdanji

2 Giovanni Grimani (1506−1593), član ugledne rodbine beneških patricijev, je bil oglejski
patriarh v obdobju med letoma 1545 in 1593. Zaradi druženja z Ochinom, Vergerijem
in Carnesecchijem so ga preiskovali zaradi krivoverstva že pod Julijem III. in kasneje
pod Pijem IV., a ga je ob podpori beneških oblasti komisija na Tridentinskem koncilu,
na čelu katere je bil Morone, leta 1563 oprala vseh krivoverskih obtožb. Čeprav je šlo
tudi v tem primeru za zmago beneške vlade, ki je uspešno zaščitila svojega državljana
pred inkvizicijo, pa Grimaniju kljub omenjeni podpori nikoli ni uspelo pridobiti tako
želenega kardinalskega klobuka. Umrl je naravne smrti v Benetkah leta 1593.

41
   38   39   40   41   42   43   44   45   46   47   48