Page 44 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 44
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
zmoti« in da naj bi na stolnem kapitlju izjavil, da je zakrament evharistije
samo znamenje. (Cavazza 2007, 79) Še večji pečat na tem področju je
pustil Vergerij, ki je leta 1541 prevzel vodenje škofije v Kopru in jo v
času, ko je bival v mestu, skušal očistiti različnih oblik praznoverja ter
meniških nespodobnosti, pri čemer je sčasoma postajal vedno bolj odprt
za nove zamisli, ki jih je do potankosti spoznal kot cerkveni diplomat.
Pri svojem zavzemanju za vrnitev k naukom apostolske Cerkve je tako
kmalu začel širiti sporočilo knjižic Il beneficio di Cristo in Sommario della
Santa Scrittura, zaradi česar si je kmalu prislužil ovadbo tamkajšnjih
frančiškanov.
Sredi štiridesetih let 16. stoletja je tako še tlelo upanje, da bi Benetke
zavoljo svoje lege, tiskarske dejavnosti in političnih razmer lahko postale
središče in izhodišče širjenja nove vere, za katerim bi stala sama vlada
republike. Leta 1545 je Vergerij iz Mantove, kamor se je zatekel pred
procesom, ki so ga takrat že sprožili proti njemu, pisal novoizvoljene-
mu dožu Francescu Donatu in ga pozval, da bi se zavzel za uveljavlja-
nje cerkvene reforme na beneškem ozemlju, kot so to storili veljaki v
Nemčiji. Tudi italijanska različica dela Pasquino in estasi, satiričnega
dialoga, pod katerega se je podpisal Celio Secondo Curione in se je tisti
čas pojavila v Benetkah, je vsebovala poziv beneškim oblastem, da se
uprejo papeški tiraniji in sprejmejo evangelij Jezusa Kristusa, ki daje
vsa gospostva in vse dobro, ter tako zavladajo vsej Italiji. (Caponetto
1992, 47)
A razvoj dogodkov se je zasukal v drugo smer. Že februarja leta 1543
je Consiglio dei dieci zaradi pritiskov iz Rima sprejel odlok, ki je prepo-
vedoval tiskanje in prodajo knjig »contro l'honor del signor Dio e della
fede christiana«. Leta 1547 so po porazu Šmalkaldske lige pri Mühlbergu
in sprejetju tridentinskega odloka o opravičenju v Benetkah ustanovili
magistraturo Tre savi sopra l'eresia, katere naloga je bila pomagati cer-
kvenemu sodišču in nadzorovati organe inkvizicije. Vedno več je bilo
zasegov knjig, leta 1448 so na Rialtu pred očmi javnosti sežgali 1400
zvezkov in leto kasneje, ko je bil Vergerij že na poti v izgnanstvo, na
pobudo nuncija Giovannija della Case objavili prvi italijanski seznam
prepovedanih knjig. Na zahtevo Svetega oficija so tako leta 1556, ko se
je Cerkev na tem ozemlju že vzpostavila kot pomembna sestavina poli-
42
zmoti« in da naj bi na stolnem kapitlju izjavil, da je zakrament evharistije
samo znamenje. (Cavazza 2007, 79) Še večji pečat na tem področju je
pustil Vergerij, ki je leta 1541 prevzel vodenje škofije v Kopru in jo v
času, ko je bival v mestu, skušal očistiti različnih oblik praznoverja ter
meniških nespodobnosti, pri čemer je sčasoma postajal vedno bolj odprt
za nove zamisli, ki jih je do potankosti spoznal kot cerkveni diplomat.
Pri svojem zavzemanju za vrnitev k naukom apostolske Cerkve je tako
kmalu začel širiti sporočilo knjižic Il beneficio di Cristo in Sommario della
Santa Scrittura, zaradi česar si je kmalu prislužil ovadbo tamkajšnjih
frančiškanov.
Sredi štiridesetih let 16. stoletja je tako še tlelo upanje, da bi Benetke
zavoljo svoje lege, tiskarske dejavnosti in političnih razmer lahko postale
središče in izhodišče širjenja nove vere, za katerim bi stala sama vlada
republike. Leta 1545 je Vergerij iz Mantove, kamor se je zatekel pred
procesom, ki so ga takrat že sprožili proti njemu, pisal novoizvoljene-
mu dožu Francescu Donatu in ga pozval, da bi se zavzel za uveljavlja-
nje cerkvene reforme na beneškem ozemlju, kot so to storili veljaki v
Nemčiji. Tudi italijanska različica dela Pasquino in estasi, satiričnega
dialoga, pod katerega se je podpisal Celio Secondo Curione in se je tisti
čas pojavila v Benetkah, je vsebovala poziv beneškim oblastem, da se
uprejo papeški tiraniji in sprejmejo evangelij Jezusa Kristusa, ki daje
vsa gospostva in vse dobro, ter tako zavladajo vsej Italiji. (Caponetto
1992, 47)
A razvoj dogodkov se je zasukal v drugo smer. Že februarja leta 1543
je Consiglio dei dieci zaradi pritiskov iz Rima sprejel odlok, ki je prepo-
vedoval tiskanje in prodajo knjig »contro l'honor del signor Dio e della
fede christiana«. Leta 1547 so po porazu Šmalkaldske lige pri Mühlbergu
in sprejetju tridentinskega odloka o opravičenju v Benetkah ustanovili
magistraturo Tre savi sopra l'eresia, katere naloga je bila pomagati cer-
kvenemu sodišču in nadzorovati organe inkvizicije. Vedno več je bilo
zasegov knjig, leta 1448 so na Rialtu pred očmi javnosti sežgali 1400
zvezkov in leto kasneje, ko je bil Vergerij že na poti v izgnanstvo, na
pobudo nuncija Giovannija della Case objavili prvi italijanski seznam
prepovedanih knjig. Na zahtevo Svetega oficija so tako leta 1556, ko se
je Cerkev na tem ozemlju že vzpostavila kot pomembna sestavina poli-
42
