Page 45 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 45
Tomaž Jurca
tične oblasti in zagotavljanja državljanskega nadzora, Rimu izročili prve
obtožence (ki pa niso bili državljani republike). Nemara je razloge za tak
razvoj dogodkov še najbolje opisal Guicciardini, ko je za glavno oviro
pri širjenju nove vere omenil dejstvo, da se je prehitro razvedelo, da so
bili privrženci teh naukov prav tako škodljivi oblasti posvetnih vladarjev,
kot so škodovali avtoriteti papeža; zaradi česar so mnogi vladarji zaščitili
svoje interese in urno ter odločno preprečili, da bi ta bolezen okužila
njihova kraljestva (Guicciardini 1988, 1512).
Že leta 1521 je kardinal Giulio de' Medici, bodoči papež Klement
VII., opozoril Girolama Aleandra, papeškega legata na zboru v Wormsu,
o namenih Lutra, čigar glavni cilj naj bi bil spodnesti visoke klerike in
posvetne kneze ter razdražiti preproste ljudi. Njegov strup je bil, kot je
trdil Medičejec, namenjen razpihovanju neredov in škandalov, predvsem
pa ščuvanju ljudstev proti njihovim nadrejenim, zaradi česar bi te lahko
kaj hitro doletela poguba, če na zboru ne bi sprejeli hitrih in učinkovitih
ukrepov. Sčasoma so do podobnih sklepov prišle tudi beneške oblasti,
ki so v šestdesetih letih 16. stoletja sprejele več odlokov proti naukom,
ki bi lahko begali poštene katoliške kristjane in spodkopavali njihovo
oblast. A čeprav se je v okviru tovrstne politike stopnjevalo tudi zatiranje
novih idej in preganjanje njihovih zagovornikov, je mit o Benetkah kot
braniku verske svobode še nekaj časa tlel v srcih izgnanih protestantov.
Matija Vlačić, Lutrov sodelavec in polemični pisec, po rodu iz istrskega
Labina, je še leta 1570, torej malo pred svojo smrtjo, objavil javni poziv
beneškim oblastem,3 da bi še enkrat preučile izprijenost, malikovanje in
praznoverje Rimske Cerkve, ter se skliceval na ugledno ime kardinala
Gaspara Contarinija. Podobno kot Vergerij, ki se je po umiku na sever
posvetil predvsem propagandni dejavnosti, namenjeni svojim sonarod
njakom, je bil tudi Vlačić vseskozi navezan na rodno Istro, a v času po
koncilu, ko je bila protireformacija v Benetkah že v polnem razmahu,
so njegove prošnje in nagovori naleteli na gluha ušesa.
3 Gre za tiskano različico pisma iz leta 1565 z naslovom Esortazione cristiana al se
renissimo e all'inclito senato di Venezia, a volere, in mezzo alle presenti controversie
religiose e di fronte alle manifestazioni dell'Anticristo, scrutare e investigare la verita'
nei celesti oracoli delle Sacre Scritture.
43
tične oblasti in zagotavljanja državljanskega nadzora, Rimu izročili prve
obtožence (ki pa niso bili državljani republike). Nemara je razloge za tak
razvoj dogodkov še najbolje opisal Guicciardini, ko je za glavno oviro
pri širjenju nove vere omenil dejstvo, da se je prehitro razvedelo, da so
bili privrženci teh naukov prav tako škodljivi oblasti posvetnih vladarjev,
kot so škodovali avtoriteti papeža; zaradi česar so mnogi vladarji zaščitili
svoje interese in urno ter odločno preprečili, da bi ta bolezen okužila
njihova kraljestva (Guicciardini 1988, 1512).
Že leta 1521 je kardinal Giulio de' Medici, bodoči papež Klement
VII., opozoril Girolama Aleandra, papeškega legata na zboru v Wormsu,
o namenih Lutra, čigar glavni cilj naj bi bil spodnesti visoke klerike in
posvetne kneze ter razdražiti preproste ljudi. Njegov strup je bil, kot je
trdil Medičejec, namenjen razpihovanju neredov in škandalov, predvsem
pa ščuvanju ljudstev proti njihovim nadrejenim, zaradi česar bi te lahko
kaj hitro doletela poguba, če na zboru ne bi sprejeli hitrih in učinkovitih
ukrepov. Sčasoma so do podobnih sklepov prišle tudi beneške oblasti,
ki so v šestdesetih letih 16. stoletja sprejele več odlokov proti naukom,
ki bi lahko begali poštene katoliške kristjane in spodkopavali njihovo
oblast. A čeprav se je v okviru tovrstne politike stopnjevalo tudi zatiranje
novih idej in preganjanje njihovih zagovornikov, je mit o Benetkah kot
braniku verske svobode še nekaj časa tlel v srcih izgnanih protestantov.
Matija Vlačić, Lutrov sodelavec in polemični pisec, po rodu iz istrskega
Labina, je še leta 1570, torej malo pred svojo smrtjo, objavil javni poziv
beneškim oblastem,3 da bi še enkrat preučile izprijenost, malikovanje in
praznoverje Rimske Cerkve, ter se skliceval na ugledno ime kardinala
Gaspara Contarinija. Podobno kot Vergerij, ki se je po umiku na sever
posvetil predvsem propagandni dejavnosti, namenjeni svojim sonarod
njakom, je bil tudi Vlačić vseskozi navezan na rodno Istro, a v času po
koncilu, ko je bila protireformacija v Benetkah že v polnem razmahu,
so njegove prošnje in nagovori naleteli na gluha ušesa.
3 Gre za tiskano različico pisma iz leta 1565 z naslovom Esortazione cristiana al se
renissimo e all'inclito senato di Venezia, a volere, in mezzo alle presenti controversie
religiose e di fronte alle manifestazioni dell'Anticristo, scrutare e investigare la verita'
nei celesti oracoli delle Sacre Scritture.
43
