Page 121 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 121
matjaž črnivec
Gospostvo, tam je Gospod« (Nauk dvanajsterih apostolov 4,1). Podob-
na stališča pozneje srečamo tudi med protestanti, na primer Trubar v
svojem slovesnem poslovilnem nagovoru vsem Slovencem zapiše tako-
le: »Poslušajte in ubogajte svoje zveste pridigarje, ki jih imejte radi kot
Božje sle« (Trubar [1582] 2014, 44).
Zato bi tudi za pridigo lahko rekli, da je svojevrsten »zakrament«,
saj na konkreten način prinaša Boga v konkretno človeško situaci-
jo. Sredstvo oziroma nosilec tako razumljenega zakramenta ni pred-
met (Biblija), ampak živa oseba pridigarja, kar pravzaprav bolje ustre-
za osebni naravi Božje komunikacije in samopriobčitve. Ker je človek
grešno in zmotljivo bitje, je po eni strani tveganje večje, vendar ima oz-
nanjena beseda evangelija sama v sebi moč, da s svojo usmrtitveno silo
dovolj nevtralizira pridigarja, da se v njegovem »umrljivem mesu lah-
ko razodeva tudi Kristusovo življenje« (2 Kor 4,11). Pridigar mora torej
sam najprej izpiti kelih, ki ga streže zbranemu občestvu. Kajti tako se
v njem in v njih začne prav zares razodevati Kristusovo vstajenje – pri-
hod Kristusa med njih, izkušnja Božje prisotnosti v Njegovem lastnem
svetišču, ki si ga je pripravil sam s svojo močjo.
Zato ni naključje, da je središčni dogodek evangelijskega bogosluž-
ja pridiga. Ne samovoljno, ne samoumevno: gre za zvestobo mistiki
Božje besede. V pridigi Božja beseda, ki ontološko izvira iz nespoznat-
ne globine Boga samega in ki je avtoritativno izpričana v svetopisem-
skih besedilih, doseže svojo ciljno obliko: v moči Svetega Duha postane
konkreten, kontekstualiziran in inkulturiran poziv konkretnim ljudem
v konkretni življenjski situaciji – poziv k Jezusu, k poslušnosti vere, ki
po stvariteljski besedi evangelija omogoča eksistencialno srečanje člo-
veka z Bogom-tukaj-in-zdaj. V tem srečanju Božje in človeške zvesto-
be, v tej pristni mistični združitvi, Božja beseda vse ustvarja na novo.
To je končni cilj vsega Božjega razodetja in delovanja (prim. Raz 21,5).
Mistične prakse
Glede na to, da je vsako govorjenje o mistiki, ki prezre njene prak-
tične in izkustvene vidike, nepopolno in nezvesto svojemu predmetu, je
351
Gospostvo, tam je Gospod« (Nauk dvanajsterih apostolov 4,1). Podob-
na stališča pozneje srečamo tudi med protestanti, na primer Trubar v
svojem slovesnem poslovilnem nagovoru vsem Slovencem zapiše tako-
le: »Poslušajte in ubogajte svoje zveste pridigarje, ki jih imejte radi kot
Božje sle« (Trubar [1582] 2014, 44).
Zato bi tudi za pridigo lahko rekli, da je svojevrsten »zakrament«,
saj na konkreten način prinaša Boga v konkretno človeško situaci-
jo. Sredstvo oziroma nosilec tako razumljenega zakramenta ni pred-
met (Biblija), ampak živa oseba pridigarja, kar pravzaprav bolje ustre-
za osebni naravi Božje komunikacije in samopriobčitve. Ker je človek
grešno in zmotljivo bitje, je po eni strani tveganje večje, vendar ima oz-
nanjena beseda evangelija sama v sebi moč, da s svojo usmrtitveno silo
dovolj nevtralizira pridigarja, da se v njegovem »umrljivem mesu lah-
ko razodeva tudi Kristusovo življenje« (2 Kor 4,11). Pridigar mora torej
sam najprej izpiti kelih, ki ga streže zbranemu občestvu. Kajti tako se
v njem in v njih začne prav zares razodevati Kristusovo vstajenje – pri-
hod Kristusa med njih, izkušnja Božje prisotnosti v Njegovem lastnem
svetišču, ki si ga je pripravil sam s svojo močjo.
Zato ni naključje, da je središčni dogodek evangelijskega bogosluž-
ja pridiga. Ne samovoljno, ne samoumevno: gre za zvestobo mistiki
Božje besede. V pridigi Božja beseda, ki ontološko izvira iz nespoznat-
ne globine Boga samega in ki je avtoritativno izpričana v svetopisem-
skih besedilih, doseže svojo ciljno obliko: v moči Svetega Duha postane
konkreten, kontekstualiziran in inkulturiran poziv konkretnim ljudem
v konkretni življenjski situaciji – poziv k Jezusu, k poslušnosti vere, ki
po stvariteljski besedi evangelija omogoča eksistencialno srečanje člo-
veka z Bogom-tukaj-in-zdaj. V tem srečanju Božje in človeške zvesto-
be, v tej pristni mistični združitvi, Božja beseda vse ustvarja na novo.
To je končni cilj vsega Božjega razodetja in delovanja (prim. Raz 21,5).
Mistične prakse
Glede na to, da je vsako govorjenje o mistiki, ki prezre njene prak-
tične in izkustvene vidike, nepopolno in nezvesto svojemu predmetu, je
351
