Page 13 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 13
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Zdravko Kobe
MORALNOST PONOVNEGA ROJSTVA
Pietistični motivi v Kantovi moralni filozofiji
Vprašanje o vplivu pietizma na Kantov kriticizem, še zlasti na nje-
govo moralno filozofijo, še vedno vzbuja nelagodje.1 Vsi, biografi in in-
terpreti, uvodoma sicer poudarjajo, kako zelo je velikega filozofa za-
znamovala njegova mati Anna Regina, pobožna pietistka, na katero je
vseskozi ohranil najtoplejše spomine.2 Pogosto se tudi navaja, da je bil
Königsberg v tridesetih letih 18. stoletja, torej v času Kantovega otro-
štva, ena najmočnejših utrdb pietizma; da je bil Franz Albert Schultz,
vodilna oseba könisberškega pietizma, reden gost v hiši Kantovih star-
šev in se je osebno zavzel za njegovo šolanje; ter nazadnje, da je Kant
obiskoval Collegium Fridericianum, ki je bil organiziran podobno kot
Franckejevi zavodi v Halleju, kjer je celotno poučevanje potekalo v iz-
1 Kantova dela so zaradi širše dostopnosti praviloma navedena po t. i. Werkausgabe v 12 zvezkih,
ki jo je uredil Wilhelm Weischedel (Kant 1974), sicer pa po t. i. Akademie-Ausgabe Kantovih
zbranih del, za katero je uveljavljena oznaka AA. Kritika čistega uma je citirana kot KrV po pa-
ginaciji druge (B) in prve (A) izdaje. Pri vseh Kantovih delih je poleg originalne izdaje v ogla-
tih oklepajih navedena še referenca slovenskega prevoda, če je na voljo. – Avtor bi se rad zah-
valil urednikom revije Stati inu obstati za pripombe in komentarje k prvemu osnutku besedila.
2 Domnevno je prav zaradi nje Kant izražal globoko spoštovanje do moralne drže pietistov. Po
poročanju Rinka je v tej zvezi dejal (Rink 1805, 13–14): »Čeprav so bile religiozne predsta-
ve tistega časa […] in pojmi o tem, čemur so rekli krepost in pobožnost, vse prej kot razloč-
ni in ustrezni, pa so dejansko zadeli stvar samo. Naj se proti pietizmu govori, kar se hoče: Do-
volj! Ljudje, ki so ga vzeli zares, so se odlikovali na častivreden način. Imeli so največ, kar lah-
ko človek ima, tisti mir, tisto vedrino, tisto notranjo spokojnost, ki je ni mogla vznemiriti no-
bena strast. Nobena sila, nobeno preganjanje jih ni spravilo v zlovoljnost, noben spor jih ni
mogel pahniti v jezo ali sovražnost. Z eno besedo, tudi golega opazovalca je nehote prevzelo
spoštovanje.«
243
Zdravko Kobe
MORALNOST PONOVNEGA ROJSTVA
Pietistični motivi v Kantovi moralni filozofiji
Vprašanje o vplivu pietizma na Kantov kriticizem, še zlasti na nje-
govo moralno filozofijo, še vedno vzbuja nelagodje.1 Vsi, biografi in in-
terpreti, uvodoma sicer poudarjajo, kako zelo je velikega filozofa za-
znamovala njegova mati Anna Regina, pobožna pietistka, na katero je
vseskozi ohranil najtoplejše spomine.2 Pogosto se tudi navaja, da je bil
Königsberg v tridesetih letih 18. stoletja, torej v času Kantovega otro-
štva, ena najmočnejših utrdb pietizma; da je bil Franz Albert Schultz,
vodilna oseba könisberškega pietizma, reden gost v hiši Kantovih star-
šev in se je osebno zavzel za njegovo šolanje; ter nazadnje, da je Kant
obiskoval Collegium Fridericianum, ki je bil organiziran podobno kot
Franckejevi zavodi v Halleju, kjer je celotno poučevanje potekalo v iz-
1 Kantova dela so zaradi širše dostopnosti praviloma navedena po t. i. Werkausgabe v 12 zvezkih,
ki jo je uredil Wilhelm Weischedel (Kant 1974), sicer pa po t. i. Akademie-Ausgabe Kantovih
zbranih del, za katero je uveljavljena oznaka AA. Kritika čistega uma je citirana kot KrV po pa-
ginaciji druge (B) in prve (A) izdaje. Pri vseh Kantovih delih je poleg originalne izdaje v ogla-
tih oklepajih navedena še referenca slovenskega prevoda, če je na voljo. – Avtor bi se rad zah-
valil urednikom revije Stati inu obstati za pripombe in komentarje k prvemu osnutku besedila.
2 Domnevno je prav zaradi nje Kant izražal globoko spoštovanje do moralne drže pietistov. Po
poročanju Rinka je v tej zvezi dejal (Rink 1805, 13–14): »Čeprav so bile religiozne predsta-
ve tistega časa […] in pojmi o tem, čemur so rekli krepost in pobožnost, vse prej kot razloč-
ni in ustrezni, pa so dejansko zadeli stvar samo. Naj se proti pietizmu govori, kar se hoče: Do-
volj! Ljudje, ki so ga vzeli zares, so se odlikovali na častivreden način. Imeli so največ, kar lah-
ko človek ima, tisti mir, tisto vedrino, tisto notranjo spokojnost, ki je ni mogla vznemiriti no-
bena strast. Nobena sila, nobeno preganjanje jih ni spravilo v zlovoljnost, noben spor jih ni
mogel pahniti v jezo ali sovražnost. Z eno besedo, tudi golega opazovalca je nehote prevzelo
spoštovanje.«
243
