Page 17 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 17
zdravko kobe
moval nemško besedišče za izražanje duševnih pojavov. Predvsem pa
ne smemo pozabiti, da se je v pietističnem okolju udomačila vrsta mi-
selnih obratov, nekakšne navade mišljenja, ki so bile vraščene v vsak-
danje življenje in so lahko izgubile očitno teološko navezavo.9 Ta vidik
je še toliko pomembnejši v primeru Kanta, ker je bil tudi zanj, takšno
je vsaj naše mnenje, značilen modularni slog mišljenja. Pogosto lahko
pri njem opazimo, da neki miselni sklop ni določen s svojo neposredno
vsebino, temveč se lahko osamosvoji od okolja, znotraj katerega je bil
izvorno formuliran, in se nato v drugačnem kontekstu uporabi v dru-
gačne namene. Kot primer lahko navedemo paralogizem: po tem mo-
tivu neizogibne napake v sklepanju, ki se razkrije šele ob upoštevanju
zelo posebne perspektive, je namreč Kant posegel že v svoji prvi obja-
vljeni razpravi in ga je nato v različnih obdobjih svojega razvoja upora-
bil za različne potrebe, dokler ni nazadnje »odkril«, da opisuje tipično
napako racionalne psihologije.
No, naša splošna teza se glasi, da je treba morebitni vpliv pietizma
na Kanta iskati na tej modularni ravni in da se tu vsekakor da pokazati,
da pietizem je pustil sledi v njegovi moralni filozofiji. V ta namen bomo
najprej nakazali, v čem sami – vsaj za naše trenutne potrebe – vidimo
tipične poteze pietističnega miselnega sveta. V nadaljevanju bomo nato
najprej skušali potrditi prisotnost pietističnih motivov v Kantovi filo-
zofiji religije in potem še znotraj moralne filozofije. Pri tem si seveda ne
domišljamo, da bomo lahko sestavili izčrpen seznam. Po drugi strani
pa se bomo skušali zavarovati pred očitkom samovolje, ki že površno
sorodnost jemlje za dokaz o dejanskosti vpliva. Omejili se bomo zgolj
na tiste motive, pri katerih se zdi bližina nevprašljiva, hkrati pa je zanje
mogoče reči, da tvorijo kamen spotike znotraj Kantove okvirne teorije
same. Šele če bomo ugotovili, da neki miselni motiv nima svojega pra-
vega mesta znotraj Kantovega sistema, obenem pa ga ima znotraj pieti-
stičnega miselnega sveta, si bomo torej dovolili zatrditi, da je v tej točki
dejansko mogoče govoriti o vplivu pietizma.
9 Na to je opozoril zlasti Bianco v izjemni študiji Pietistični motivi v misli Goethejeve dobe (Bian-
co 1976). Drugi del, posvečen Zinzendorfu, žal nikoli ni izšel.
247
moval nemško besedišče za izražanje duševnih pojavov. Predvsem pa
ne smemo pozabiti, da se je v pietističnem okolju udomačila vrsta mi-
selnih obratov, nekakšne navade mišljenja, ki so bile vraščene v vsak-
danje življenje in so lahko izgubile očitno teološko navezavo.9 Ta vidik
je še toliko pomembnejši v primeru Kanta, ker je bil tudi zanj, takšno
je vsaj naše mnenje, značilen modularni slog mišljenja. Pogosto lahko
pri njem opazimo, da neki miselni sklop ni določen s svojo neposredno
vsebino, temveč se lahko osamosvoji od okolja, znotraj katerega je bil
izvorno formuliran, in se nato v drugačnem kontekstu uporabi v dru-
gačne namene. Kot primer lahko navedemo paralogizem: po tem mo-
tivu neizogibne napake v sklepanju, ki se razkrije šele ob upoštevanju
zelo posebne perspektive, je namreč Kant posegel že v svoji prvi obja-
vljeni razpravi in ga je nato v različnih obdobjih svojega razvoja upora-
bil za različne potrebe, dokler ni nazadnje »odkril«, da opisuje tipično
napako racionalne psihologije.
No, naša splošna teza se glasi, da je treba morebitni vpliv pietizma
na Kanta iskati na tej modularni ravni in da se tu vsekakor da pokazati,
da pietizem je pustil sledi v njegovi moralni filozofiji. V ta namen bomo
najprej nakazali, v čem sami – vsaj za naše trenutne potrebe – vidimo
tipične poteze pietističnega miselnega sveta. V nadaljevanju bomo nato
najprej skušali potrditi prisotnost pietističnih motivov v Kantovi filo-
zofiji religije in potem še znotraj moralne filozofije. Pri tem si seveda ne
domišljamo, da bomo lahko sestavili izčrpen seznam. Po drugi strani
pa se bomo skušali zavarovati pred očitkom samovolje, ki že površno
sorodnost jemlje za dokaz o dejanskosti vpliva. Omejili se bomo zgolj
na tiste motive, pri katerih se zdi bližina nevprašljiva, hkrati pa je zanje
mogoče reči, da tvorijo kamen spotike znotraj Kantove okvirne teorije
same. Šele če bomo ugotovili, da neki miselni motiv nima svojega pra-
vega mesta znotraj Kantovega sistema, obenem pa ga ima znotraj pieti-
stičnega miselnega sveta, si bomo torej dovolili zatrditi, da je v tej točki
dejansko mogoče govoriti o vplivu pietizma.
9 Na to je opozoril zlasti Bianco v izjemni študiji Pietistični motivi v misli Goethejeve dobe (Bian-
co 1976). Drugi del, posvečen Zinzendorfu, žal nikoli ni izšel.
247
