Page 16 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 16
razprave, študije
idu Kritike čistega uma, pravzaprav vse do smrti, tako da je pri Kantu
težko govoriti o enoviti doktrini, in to ne samo glede odnosa med po-
sameznimi področji kritične filozofije, temveč tudi znotraj istega pod-
ročja samega.
Položaj ni nič drugačen v njegovi moralni filozofiji, nasprotno. Po-
kazati se da, da je Kant še ob izidu Kritike čistega uma leta 1781 in
celo nekaj let pozneje zagovarjal precej dodelano teorijo moralnosti,
ki je brezpogojno zavezujočnost izvajala iz nujnih pogojev enotnosti
smotrno delujočega subjekta in je gonilo moralnega delovanja jemala
iz prizadevanja po srečnosti, ki da je neizogibna zahteva vsakega konč-
nega umnega bitja. Do korenitega preloma, katerega razlogi še vedno
niso povsem pojasnjeni, sploh ker je po svoji temeljni usmeritvi pravza-
prav antikritičen, je nato prišlo nekje okoli leta 1784: tedaj je Kant po-
leg avtonomije vpeljal tudi pojem čiste volje in je začel moralni subjekt
nasploh obravnavati kot posebno umno bitje, ločeno od vsega čutne-
ga.8 Notranja dinamika pa se tu še ni zaustavila. Medtem ko je npr. še
v Kritiki praktičnega uma leta 1788 v osnovi skušal utemeljiti možnost
moralnega dejanja, je v Religiji v mejah golega uma leta 1792 postavil v
središče problem zla, na način, ki ga, strogo vzeto, ni mogoče misliti z
orodji dotedanje kritične filozofije. Ta notranji razvoj ima za posledico,
da ni najjasneje, o čem govorimo, ko govorimo o Kantovem pojmovan
ju moralnosti, saj si je mogoče s selektivnim upoštevanjem njegovih iz-
jav izdelati zelo različne verzije njegove moralne filozofije.
Nazadnje pa moramo upoštevati, da se vprašanje možnega vpliva
pietizma na Kanta sooča z metodološko težavo, kolikor ni jasno, na ka-
terem področju in na kakšen način naj bi se takšen vpliv sploh izrazil.
Dokler pietizem obravnavamo predvsem kot religiozno gibanje, je vi-
deti interakcija že vnaprej izključena: kot filozof je Kant pač vseskozi
poudarjal avtonomijo uma in je transcendenci odrekal vsako utemeljit-
veno vlogo. Vendar se vpliv pietizma ni omejil samo na področje vere.
Znano je na primer, da je pietizem s poudarjanjem potrebe po skrbnem
samoopazovanju in z iskanjem silovitih čustvenih stanj močno zazna-
8 Za podrobnejši prikaz Kantove teorije moralnosti v času okoli prve izdaje Kritike čistega uma
ter za pretres možnih razlogov, ki se privedli do obrata, prim. Kobe 2016.
246
idu Kritike čistega uma, pravzaprav vse do smrti, tako da je pri Kantu
težko govoriti o enoviti doktrini, in to ne samo glede odnosa med po-
sameznimi področji kritične filozofije, temveč tudi znotraj istega pod-
ročja samega.
Položaj ni nič drugačen v njegovi moralni filozofiji, nasprotno. Po-
kazati se da, da je Kant še ob izidu Kritike čistega uma leta 1781 in
celo nekaj let pozneje zagovarjal precej dodelano teorijo moralnosti,
ki je brezpogojno zavezujočnost izvajala iz nujnih pogojev enotnosti
smotrno delujočega subjekta in je gonilo moralnega delovanja jemala
iz prizadevanja po srečnosti, ki da je neizogibna zahteva vsakega konč-
nega umnega bitja. Do korenitega preloma, katerega razlogi še vedno
niso povsem pojasnjeni, sploh ker je po svoji temeljni usmeritvi pravza-
prav antikritičen, je nato prišlo nekje okoli leta 1784: tedaj je Kant po-
leg avtonomije vpeljal tudi pojem čiste volje in je začel moralni subjekt
nasploh obravnavati kot posebno umno bitje, ločeno od vsega čutne-
ga.8 Notranja dinamika pa se tu še ni zaustavila. Medtem ko je npr. še
v Kritiki praktičnega uma leta 1788 v osnovi skušal utemeljiti možnost
moralnega dejanja, je v Religiji v mejah golega uma leta 1792 postavil v
središče problem zla, na način, ki ga, strogo vzeto, ni mogoče misliti z
orodji dotedanje kritične filozofije. Ta notranji razvoj ima za posledico,
da ni najjasneje, o čem govorimo, ko govorimo o Kantovem pojmovan
ju moralnosti, saj si je mogoče s selektivnim upoštevanjem njegovih iz-
jav izdelati zelo različne verzije njegove moralne filozofije.
Nazadnje pa moramo upoštevati, da se vprašanje možnega vpliva
pietizma na Kanta sooča z metodološko težavo, kolikor ni jasno, na ka-
terem področju in na kakšen način naj bi se takšen vpliv sploh izrazil.
Dokler pietizem obravnavamo predvsem kot religiozno gibanje, je vi-
deti interakcija že vnaprej izključena: kot filozof je Kant pač vseskozi
poudarjal avtonomijo uma in je transcendenci odrekal vsako utemeljit-
veno vlogo. Vendar se vpliv pietizma ni omejil samo na področje vere.
Znano je na primer, da je pietizem s poudarjanjem potrebe po skrbnem
samoopazovanju in z iskanjem silovitih čustvenih stanj močno zazna-
8 Za podrobnejši prikaz Kantove teorije moralnosti v času okoli prve izdaje Kritike čistega uma
ter za pretres možnih razlogov, ki se privedli do obrata, prim. Kobe 2016.
246
