Page 14 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 14
razprave, študije
recnem znamenju pietistične misli.3 Skratka, ker je bil Kant v mlados-
ti tako rekoč potopljen v pietistično okolje, se v splošnem priznava, da
je moral pietizem v njegovem načinu mišljenja pustiti pomembne sledi,
vključno z njegovo filozofijo, še zlasti na področju moralnosti.
Toda ko se nato preide k poskusu konkretizacije te v osnovi tavto-
loške ugotovitve, se hitro pojavijo divergence in predvsem pozivi k za
držanosti. Če je Paulsen, avtor knjige Kant filozof protestantizma, ne-
koč zatrjeval, da Kantova »morala ni nič drugega kot prevedba tistega
krščanstva«, ki ga je poznal kot otrok, »iz religiozne govorice v govori-
co misli« (Paulsen 1898, 335), je Kühn, pisec zadnje velike Kantove bio-
grafije, menil, da je tu »absurdno« govoriti o kakem pozitivnem vplivu
pietizma. Njegova ocena je bila naravnost nasprotna:
Če je pietizem sploh imel kak vpliv na Kanta, potem je bil ta negativen.
Morda je prav dejstvo, da je sam pietizem poznal, privedlo do tega, da je
v celoti zavrgel vsako vlogo občutja v nravnosti. Kantovi moralni in reli-
giozni nazori povsod kažejo izrazito antipietistično ost. (Kühn 2004, 72)4
Tudi dve nedavni monografski študiji, posvečeni problemu pieti-
stičnega vpliva na misleca, Kantin pietizem (Yamashita 2000) ter Pre-
rojena svoboda (Szyrwińska 2017), nista privedli do določnejšega re-
zultata. Vprašanje Kantove recepcije pietizma tako slej ko prej »velja za
odprto« (Szyrwińska 2017, 2).
K takšnemu stanju je botrovalo več okoliščin. Najprej je treba upo-
števati, da je bil sam pietizem izjemno raznoliko gibanje, ki je spletlo
kompleksno mrežo zavezništev in nasprotovanj v tedanjem nemškem
prostoru in tudi onstran njegovih meja. Vsaka splošna opredelitev pie-
3 Za podrobnejšo predstavitev zavoda in Kantovega šolanja na njem gl. Klemme 1994. Geslo ko-
legija je bilo: Pietas fundmentum omnium virtutum.
4 Tudi za takšno oceno se je mogoče opreti neposredno na Kanta, npr. na sodbo v Sporu fakul-
tet (Kant [1974, 8:326] 2006, 184): »Toda zaničevanje pobožnosti ni tisto, kar je besedo pietisti
naredilo za oznako sekte (s katero je vedno povezan določen prezir), temveč fantastična in, pri
vsej navidezni ponižnosti, ponosna prevzetnost, s katero se imajo za nadnaravno-favorizira-
ne otroke nebes, čeprav njihovo življenje, kolikor lahko vidimo, v moralnosti ne kaže niti naj-
manjše prednosti pred življenjem otrok sveta, kot jim pravijo.«
244
recnem znamenju pietistične misli.3 Skratka, ker je bil Kant v mlados-
ti tako rekoč potopljen v pietistično okolje, se v splošnem priznava, da
je moral pietizem v njegovem načinu mišljenja pustiti pomembne sledi,
vključno z njegovo filozofijo, še zlasti na področju moralnosti.
Toda ko se nato preide k poskusu konkretizacije te v osnovi tavto-
loške ugotovitve, se hitro pojavijo divergence in predvsem pozivi k za
držanosti. Če je Paulsen, avtor knjige Kant filozof protestantizma, ne-
koč zatrjeval, da Kantova »morala ni nič drugega kot prevedba tistega
krščanstva«, ki ga je poznal kot otrok, »iz religiozne govorice v govori-
co misli« (Paulsen 1898, 335), je Kühn, pisec zadnje velike Kantove bio-
grafije, menil, da je tu »absurdno« govoriti o kakem pozitivnem vplivu
pietizma. Njegova ocena je bila naravnost nasprotna:
Če je pietizem sploh imel kak vpliv na Kanta, potem je bil ta negativen.
Morda je prav dejstvo, da je sam pietizem poznal, privedlo do tega, da je
v celoti zavrgel vsako vlogo občutja v nravnosti. Kantovi moralni in reli-
giozni nazori povsod kažejo izrazito antipietistično ost. (Kühn 2004, 72)4
Tudi dve nedavni monografski študiji, posvečeni problemu pieti-
stičnega vpliva na misleca, Kantin pietizem (Yamashita 2000) ter Pre-
rojena svoboda (Szyrwińska 2017), nista privedli do določnejšega re-
zultata. Vprašanje Kantove recepcije pietizma tako slej ko prej »velja za
odprto« (Szyrwińska 2017, 2).
K takšnemu stanju je botrovalo več okoliščin. Najprej je treba upo-
števati, da je bil sam pietizem izjemno raznoliko gibanje, ki je spletlo
kompleksno mrežo zavezništev in nasprotovanj v tedanjem nemškem
prostoru in tudi onstran njegovih meja. Vsaka splošna opredelitev pie-
3 Za podrobnejšo predstavitev zavoda in Kantovega šolanja na njem gl. Klemme 1994. Geslo ko-
legija je bilo: Pietas fundmentum omnium virtutum.
4 Tudi za takšno oceno se je mogoče opreti neposredno na Kanta, npr. na sodbo v Sporu fakul-
tet (Kant [1974, 8:326] 2006, 184): »Toda zaničevanje pobožnosti ni tisto, kar je besedo pietisti
naredilo za oznako sekte (s katero je vedno povezan določen prezir), temveč fantastična in, pri
vsej navidezni ponižnosti, ponosna prevzetnost, s katero se imajo za nadnaravno-favorizira-
ne otroke nebes, čeprav njihovo življenje, kolikor lahko vidimo, v moralnosti ne kaže niti naj-
manjše prednosti pred življenjem otrok sveta, kot jim pravijo.«
244
