Page 15 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 15
zdravko kobe
tizma se zato hitro izkaže za zavajajočo.5 Morda ga še najlaže razume-
mo kot ponovitev Luthrove geste sredi samega protestantizma, ko so
verniki prenovljene evangeličanske cerkve, razočarani nad okostene-
lostjo in hinavščino znotraj novih institucij, poudarjali pomen osebne
izkušnje, pristnega prepričanja in dejavnega izražanja vere v vsakdan
jem življenju. Ker pa je nastal kot protestno gibanje in ni imel enotnega
doktrinalnega jedra, se je potem lahko zgodilo, da je v različnih okoliš-
činah privzel zelo različne, včasih prav nasprotne podobe.
Že če primerjamo halleško in moravsko različico, ki sta si bili pro-
storsko in časovno vendarle zelo blizu, bomo hitro opazili ogrom-
na neskladja tako v osnovni naravnanosti kakor v organizaciji vsak
danjega življenja. Podobno velja, da sta bila razsvetljenstvo in pietizem
nasprotni gibanji, ki sta si prihajali v navzkrižje ne samo glede religioz
nih zadev, temveč tudi na teoretski ravni, še zlasti ob vprašanju svobo-
dne volje – vprašanju, ki je doseglo svoj medijski vrh v polemiki med
Wolfom in Langejem.6 Toda obenem moramo ugotoviti, da je na števil-
nih področjih prihajalo do prelivanja med pietističnimi in wolfovski-
mi nauki. To še posebej velja ravno za königsberški pietizem, npr. za
že omenjenega Schultza7 in pa Martina Knutzna, Kantovega učitelja na
Albertini, ki sta si dejansko prizadevala za nekakšno sintezo obeh mi-
selnih šol. Zaradi vsega tega je zelo težko povedati, kaj vse naj bi bilo
značilno za pietizem in kdaj moramo prisotnost neke teze obravnavati
kot znamenje njegovega vpliva.
Nadalje je treba upoštevati, da tudi Kantova filozofija še zdaleč ni ne
homogena ne stabilna tvorba. S tem ne mislimo toliko na dejstvo, da je
moral pred oblikovanjem kritičnega sistema Kant prehoditi dolgo pot,
na kateri je seveda zagovarjal teze, ki danes delujejo povsem nekan-
tovsko. Pomembneje je, da se je ta razvoj pri njem nadaljeval tudi po iz-
5 Za pregledno prestavitev glavnih potez in predstavnikov pietizma prim. Schmidt 1972.
6 Za podrobnejšo analizo spora prim. »Libertà e fatalismo. Sulla polemica tra Joachim Lange e
Chirstian Wolf« (Bianco 1992, 31–84). Eden od rezultatov spora je bil, da je moral Wolf leta
1723 pod grožnjo smrtne kazni v 48 urah zapustiti pruske posesti.
7 Sam Wolf naj bi dejal: »Če me je kdaj kdo razumel, potem je to Schultz v Königsbergu.« (Prim.
Erdmann 1876, 26)
245
tizma se zato hitro izkaže za zavajajočo.5 Morda ga še najlaže razume-
mo kot ponovitev Luthrove geste sredi samega protestantizma, ko so
verniki prenovljene evangeličanske cerkve, razočarani nad okostene-
lostjo in hinavščino znotraj novih institucij, poudarjali pomen osebne
izkušnje, pristnega prepričanja in dejavnega izražanja vere v vsakdan
jem življenju. Ker pa je nastal kot protestno gibanje in ni imel enotnega
doktrinalnega jedra, se je potem lahko zgodilo, da je v različnih okoliš-
činah privzel zelo različne, včasih prav nasprotne podobe.
Že če primerjamo halleško in moravsko različico, ki sta si bili pro-
storsko in časovno vendarle zelo blizu, bomo hitro opazili ogrom-
na neskladja tako v osnovni naravnanosti kakor v organizaciji vsak
danjega življenja. Podobno velja, da sta bila razsvetljenstvo in pietizem
nasprotni gibanji, ki sta si prihajali v navzkrižje ne samo glede religioz
nih zadev, temveč tudi na teoretski ravni, še zlasti ob vprašanju svobo-
dne volje – vprašanju, ki je doseglo svoj medijski vrh v polemiki med
Wolfom in Langejem.6 Toda obenem moramo ugotoviti, da je na števil-
nih področjih prihajalo do prelivanja med pietističnimi in wolfovski-
mi nauki. To še posebej velja ravno za königsberški pietizem, npr. za
že omenjenega Schultza7 in pa Martina Knutzna, Kantovega učitelja na
Albertini, ki sta si dejansko prizadevala za nekakšno sintezo obeh mi-
selnih šol. Zaradi vsega tega je zelo težko povedati, kaj vse naj bi bilo
značilno za pietizem in kdaj moramo prisotnost neke teze obravnavati
kot znamenje njegovega vpliva.
Nadalje je treba upoštevati, da tudi Kantova filozofija še zdaleč ni ne
homogena ne stabilna tvorba. S tem ne mislimo toliko na dejstvo, da je
moral pred oblikovanjem kritičnega sistema Kant prehoditi dolgo pot,
na kateri je seveda zagovarjal teze, ki danes delujejo povsem nekan-
tovsko. Pomembneje je, da se je ta razvoj pri njem nadaljeval tudi po iz-
5 Za pregledno prestavitev glavnih potez in predstavnikov pietizma prim. Schmidt 1972.
6 Za podrobnejšo analizo spora prim. »Libertà e fatalismo. Sulla polemica tra Joachim Lange e
Chirstian Wolf« (Bianco 1992, 31–84). Eden od rezultatov spora je bil, da je moral Wolf leta
1723 pod grožnjo smrtne kazni v 48 urah zapustiti pruske posesti.
7 Sam Wolf naj bi dejal: »Če me je kdaj kdo razumel, potem je to Schultz v Königsbergu.« (Prim.
Erdmann 1876, 26)
245
