Page 19 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 19
zdravko kobe
sama po sebi nepomembna, njihova prava vrednost v ekonomiji odre-
šitve se določi šele na podlagi njihovega odnosa do vere: če so bila stor-
jena iz vere, so tudi sama dejanja dobra, ne glede na svoje posledice, in
obratno, če so bila storjena brez vere, potem ni v njih nobene zasluge za
odrešitev, četudi so lahko v človeških očeh še tako dobra. Kar šteje, je
sola fides. Vera pa je naprej Božji dar in je prav tako ni mogoče pridobiti
z lastnimi močmi: je dokaz pričujočnosti Boga, pravzaprav čudež, ki se
brez pravega razloga, strogo vzeto brez vsakega razloga, kot vdor neke-
ga povsem tujega reda, preprosto zgodi v nas. Edino, kar lahko človek
naredi, je, da ta milostni dar sprejme in mu ostane zvest.
Ker je grešnost ontološko stanje duha, je sprejetje vere samodejno
pomenilo sprevrnitev njegove notranje ekonomije. Že Pavel je za ta do-
godek posegal po metafori smrti starega človeka in vstajenjem novega
(prim. Rim 6,6). Od tod se je nato v pietizmu razvila figura ponovne-
ga rojstva, ki ga je Spener, neformalni ustanovitelj gibanja, v pridigi O
nujnosti ponovnega rojstva postavil za osrednjo temo nove pobožnosti:
Če je kaka materija našega krščanstva potrebna, potem je to gotovo tis-
ta o ponovnem rojstvu, v katerem sovpadejo spreobrnitev, opravičenje in
začetek našega zveličanja in je tudi temelj vsega ostalega zveličanja ali vod-
njak, iz katerega mora izvirati vse, kar je ali se nam zgodi dobrega v našem
celem življenju. Kdor ga zato pravilno razume, zagotovo pravilno razume
tudi celotno krščanstvo. (Jannasch in Schmidt 1965, 44–45)
Pri Spenerju je bilo ponovno rojstvo razumljeno kot realen dogodek,
ki ga spremljajo vsa znamenja fizičnega rojstva: rojstvo »prihaja od zgo-
raj«, človek v njem »ne dela ničesar«; sam dogodek je silovit in boleč; v
njem »nastane nekaj, česar prej ni bilo«; kakor smo bili prej otroci svo-
jih staršev, smo zdaj »postali božji otroci«. S ponovnim rojstvom torej
postanemo ne samo drugačni, temveč drugi ljudje, in čeprav je človeko-
va zunanjost videti enaka, »so notranjost, smisel in naravnanost pov-
sem spremenjeni«. Ker med notranjo naravnanostjo in zunanjo pojav-
nostjo ni neposredne povezave, bi morda pričakovali, da samo dejstvo
ponovnega rojstva ne bo imelo vpliva na zunanji ustroj človekovih del.
249
sama po sebi nepomembna, njihova prava vrednost v ekonomiji odre-
šitve se določi šele na podlagi njihovega odnosa do vere: če so bila stor-
jena iz vere, so tudi sama dejanja dobra, ne glede na svoje posledice, in
obratno, če so bila storjena brez vere, potem ni v njih nobene zasluge za
odrešitev, četudi so lahko v človeških očeh še tako dobra. Kar šteje, je
sola fides. Vera pa je naprej Božji dar in je prav tako ni mogoče pridobiti
z lastnimi močmi: je dokaz pričujočnosti Boga, pravzaprav čudež, ki se
brez pravega razloga, strogo vzeto brez vsakega razloga, kot vdor neke-
ga povsem tujega reda, preprosto zgodi v nas. Edino, kar lahko človek
naredi, je, da ta milostni dar sprejme in mu ostane zvest.
Ker je grešnost ontološko stanje duha, je sprejetje vere samodejno
pomenilo sprevrnitev njegove notranje ekonomije. Že Pavel je za ta do-
godek posegal po metafori smrti starega človeka in vstajenjem novega
(prim. Rim 6,6). Od tod se je nato v pietizmu razvila figura ponovne-
ga rojstva, ki ga je Spener, neformalni ustanovitelj gibanja, v pridigi O
nujnosti ponovnega rojstva postavil za osrednjo temo nove pobožnosti:
Če je kaka materija našega krščanstva potrebna, potem je to gotovo tis-
ta o ponovnem rojstvu, v katerem sovpadejo spreobrnitev, opravičenje in
začetek našega zveličanja in je tudi temelj vsega ostalega zveličanja ali vod-
njak, iz katerega mora izvirati vse, kar je ali se nam zgodi dobrega v našem
celem življenju. Kdor ga zato pravilno razume, zagotovo pravilno razume
tudi celotno krščanstvo. (Jannasch in Schmidt 1965, 44–45)
Pri Spenerju je bilo ponovno rojstvo razumljeno kot realen dogodek,
ki ga spremljajo vsa znamenja fizičnega rojstva: rojstvo »prihaja od zgo-
raj«, človek v njem »ne dela ničesar«; sam dogodek je silovit in boleč; v
njem »nastane nekaj, česar prej ni bilo«; kakor smo bili prej otroci svo-
jih staršev, smo zdaj »postali božji otroci«. S ponovnim rojstvom torej
postanemo ne samo drugačni, temveč drugi ljudje, in čeprav je človeko-
va zunanjost videti enaka, »so notranjost, smisel in naravnanost pov-
sem spremenjeni«. Ker med notranjo naravnanostjo in zunanjo pojav-
nostjo ni neposredne povezave, bi morda pričakovali, da samo dejstvo
ponovnega rojstva ne bo imelo vpliva na zunanji ustroj človekovih del.
249
