Page 20 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 20
razprave, študije
Vendar se je Spenerju – kakor pred njim Luthru – zdelo nekako narav-
no, da se bo notranja naravnanost na neki način izrazila tudi navzven.
Od tod predstava, da bo prerojeni potrdil dejstvo svojega zveličanja z
vedno večjo moralno popolnostjo svojega življenja, ki bo tudi navzven
vedno bolj v skladu z Božjo postavo. Iz dejavnih vzrokov zveličanja so
dobra dela tako postala njegova zunanja manifestacija.
Za Spenerja je bila pomembna predvsem struktura prerojenja in
se ni spuščal v njegovo notranjo dinamiko. Zato pa je njegov učenec
August Hermann Francke ponovno rojstvo razumel kot hipen dogo-
dek, ki mu je mogoče določiti natančen prostor in čas. Francke mu je
tudi – verjetno na podlagi osebne izkušnje, ki je imela pri pietistih ved-
no pomembno vlogo – predpisal standardno koreografijo, ki je bila
sestavljena iz štirih korakov (prim. Bianco 1976, 21). Najprej je nasto-
pila globoka osebna kriza, v kateri se je grešnik, praviloma na podla-
gi kakšne misli iz Biblije, zavedel vse svoje pokvarjenosti in obupal nad
samim seboj. Po spokorniškem boju (Busskampf), ki je lahko trajal raz-
lično dolgo, je sledila čvrsta odločitev (Entschluss), da bo opustil staro
življenje greha in se v celoti podredil Bogu. Šele tedaj, potem ko je člo-
vek naredil, kar je bilo v njegovi moči, je v skesanega grešnika prodr-
la Božja milost, ki ga je navdala z mirom in neomajno gotovostjo Bož-
je prisotnosti. Ta vdor milosti (Durchbruch der Gnade) ustreza trenutku
ponovnega rojstva. V zaključnem, četrtem koraku nato sledi novo živ-
ljenje prerojenega, ki pa ne poteka v mirnem uživanju gotovosti zveli-
čanja, temveč na način samopreizpraševanja (Selbstprüfung), v katerem
človek nenehno pretresa svoje misli in nagnjenja in si z moralnim izpo-
polnjevanjem potrjuje gotovost o Božji naklonjenosti.
Dejstvo, da je bil Francke tudi izjemno uspešen pedagog in ustano-
vitelj vzgojnih zavodov, ki jih je organiziral v skladu s svojimi teološki-
mi prepričanji, je pripomoglo, da se je njegov model ponovnega rojstva
razširil po pruskem prostoru. Tudi Kant je obiskoval zavod, ki je bil za-
snovan po Franckejevih načelih. Na Collegium Fridericianum sicer ni
ohranil lepih spominov. Gotovo pa se je že na ravni vsakdanjih misel-
nih navad dodobra seznanil s štiritaktnim zaporedjem Franckejevega
250
Vendar se je Spenerju – kakor pred njim Luthru – zdelo nekako narav-
no, da se bo notranja naravnanost na neki način izrazila tudi navzven.
Od tod predstava, da bo prerojeni potrdil dejstvo svojega zveličanja z
vedno večjo moralno popolnostjo svojega življenja, ki bo tudi navzven
vedno bolj v skladu z Božjo postavo. Iz dejavnih vzrokov zveličanja so
dobra dela tako postala njegova zunanja manifestacija.
Za Spenerja je bila pomembna predvsem struktura prerojenja in
se ni spuščal v njegovo notranjo dinamiko. Zato pa je njegov učenec
August Hermann Francke ponovno rojstvo razumel kot hipen dogo-
dek, ki mu je mogoče določiti natančen prostor in čas. Francke mu je
tudi – verjetno na podlagi osebne izkušnje, ki je imela pri pietistih ved-
no pomembno vlogo – predpisal standardno koreografijo, ki je bila
sestavljena iz štirih korakov (prim. Bianco 1976, 21). Najprej je nasto-
pila globoka osebna kriza, v kateri se je grešnik, praviloma na podla-
gi kakšne misli iz Biblije, zavedel vse svoje pokvarjenosti in obupal nad
samim seboj. Po spokorniškem boju (Busskampf), ki je lahko trajal raz-
lično dolgo, je sledila čvrsta odločitev (Entschluss), da bo opustil staro
življenje greha in se v celoti podredil Bogu. Šele tedaj, potem ko je člo-
vek naredil, kar je bilo v njegovi moči, je v skesanega grešnika prodr-
la Božja milost, ki ga je navdala z mirom in neomajno gotovostjo Bož-
je prisotnosti. Ta vdor milosti (Durchbruch der Gnade) ustreza trenutku
ponovnega rojstva. V zaključnem, četrtem koraku nato sledi novo živ-
ljenje prerojenega, ki pa ne poteka v mirnem uživanju gotovosti zveli-
čanja, temveč na način samopreizpraševanja (Selbstprüfung), v katerem
človek nenehno pretresa svoje misli in nagnjenja in si z moralnim izpo-
polnjevanjem potrjuje gotovost o Božji naklonjenosti.
Dejstvo, da je bil Francke tudi izjemno uspešen pedagog in ustano-
vitelj vzgojnih zavodov, ki jih je organiziral v skladu s svojimi teološki-
mi prepričanji, je pripomoglo, da se je njegov model ponovnega rojstva
razširil po pruskem prostoru. Tudi Kant je obiskoval zavod, ki je bil za-
snovan po Franckejevih načelih. Na Collegium Fridericianum sicer ni
ohranil lepih spominov. Gotovo pa se je že na ravni vsakdanjih misel-
nih navad dodobra seznanil s štiritaktnim zaporedjem Franckejevega
250
