Page 21 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 21
zdravko kobe
modela, ki bi ga lahko povzeli kot: ponižanje – odločitev – prerojenje
– moralna rast. Kot bomo videli, je ta model, skupaj z nasprotjem med
notranjim in zunanjim človekom, ki se je dovolj tesno skladal s Kan-
tovim dualizmom inteligibilnega in empiričnega, pustil opazne sledi v
njegovi filozofiji.
II
Kant je aprila 1792 v Berlinskem mesečniku objavil prispevek »O ra-
dikalnem zlu v človeški naravi«, ki je bil nato kot prvo poglavje vklju-
čen v razpravo Religija v mejah golega uma. V tem prispevku Kant pos-
tavi v izhodišče razmisleke o moralnih vprašanjih, tako da se zdi, da
je zanj religija zgolj nekakšen podaljšek moralnosti. Toda kot je pri-
pomnil Bruch, je prej res obratno, da Kant »strukturira svoje temeljne
moralne pojme na podlagi krščanskih pojmov in shem« (Bruch 1968,
80).
V Kritiki praktičnega uma je Kant pojmu dobrega odrekel nosilno
vlogo, češ da je sam po sebi prazen, in je namesto tega moralnost ute-
meljeval s pomočjo obstoja brezpogojne zavezujočnosti. Dobro in zlo
sta se tam vzpostavila šele kot stranski proizvod delovanja v okviru
reda moralnosti: pravo dejanje, storjeno na pravi način, je dobro, v na-
sprotnem je dejanje v najboljšem primeru moralno nevtralno, če že ne
naravnost zlo. V okviru Kritike praktičnega uma je zlo tako preprosto
neuspeh v izpolnjevanju zahtev uma, ki mu človek kot končno umno
bitje tako ali tako ne more v celoti ubežati.10 V neposrednem nasprot-
ju s tem dispozitivom – zato pa v skladu s splošnim luteranskim prepri-
čanjem – Kant nato v Religiji zatrdi, da dobro in zlo v vsakem prime-
ru predpostavljata ustrezno maksimo v subjektu, ki je sama spet lahko
le dejanje svobode: »Svoboda samovolje je prav posebna po tem, da jo
10 Za prikaz Kantove moralne filozofije v Kritiki praktičnega uma nasploh in še posebej glede
možnosti zla, se pravi svobodnih dejanj, ki so v nasprotju s temeljnim moralnim zakonom, glej
Kobe 2008, zlasti str. 93ff.
251
modela, ki bi ga lahko povzeli kot: ponižanje – odločitev – prerojenje
– moralna rast. Kot bomo videli, je ta model, skupaj z nasprotjem med
notranjim in zunanjim človekom, ki se je dovolj tesno skladal s Kan-
tovim dualizmom inteligibilnega in empiričnega, pustil opazne sledi v
njegovi filozofiji.
II
Kant je aprila 1792 v Berlinskem mesečniku objavil prispevek »O ra-
dikalnem zlu v človeški naravi«, ki je bil nato kot prvo poglavje vklju-
čen v razpravo Religija v mejah golega uma. V tem prispevku Kant pos-
tavi v izhodišče razmisleke o moralnih vprašanjih, tako da se zdi, da
je zanj religija zgolj nekakšen podaljšek moralnosti. Toda kot je pri-
pomnil Bruch, je prej res obratno, da Kant »strukturira svoje temeljne
moralne pojme na podlagi krščanskih pojmov in shem« (Bruch 1968,
80).
V Kritiki praktičnega uma je Kant pojmu dobrega odrekel nosilno
vlogo, češ da je sam po sebi prazen, in je namesto tega moralnost ute-
meljeval s pomočjo obstoja brezpogojne zavezujočnosti. Dobro in zlo
sta se tam vzpostavila šele kot stranski proizvod delovanja v okviru
reda moralnosti: pravo dejanje, storjeno na pravi način, je dobro, v na-
sprotnem je dejanje v najboljšem primeru moralno nevtralno, če že ne
naravnost zlo. V okviru Kritike praktičnega uma je zlo tako preprosto
neuspeh v izpolnjevanju zahtev uma, ki mu človek kot končno umno
bitje tako ali tako ne more v celoti ubežati.10 V neposrednem nasprot-
ju s tem dispozitivom – zato pa v skladu s splošnim luteranskim prepri-
čanjem – Kant nato v Religiji zatrdi, da dobro in zlo v vsakem prime-
ru predpostavljata ustrezno maksimo v subjektu, ki je sama spet lahko
le dejanje svobode: »Svoboda samovolje je prav posebna po tem, da jo
10 Za prikaz Kantove moralne filozofije v Kritiki praktičnega uma nasploh in še posebej glede
možnosti zla, se pravi svobodnih dejanj, ki so v nasprotju s temeljnim moralnim zakonom, glej
Kobe 2008, zlasti str. 93ff.
251
