Page 168 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 168
vpogled v evropske razprave ob 500-letnici
no pat situacijo med znanostjo in religijo, ki še vedno obvladuje mnoge
glave v naši kulturi. Da bi spet našli pot k celovitemu gledanju na spo-
znavanje, se moramo z najboljšimi spoznanji reformacije postaviti pro-
ti njenim lastnim iznakaženjem in sprevrženjem.
13. Luthrovo revolucionaliziranje teološkega mišljenja je implicira-
lo, da nobena posvetna stvar ali zadeva nima očitnega pomena, ki bi
ga teološko lahko uporabili kot orodje človeške moči. Da bi razume-
li Božjo navzočnost/skritost v križanem Kristusu, moramo obmolkni-
ti nad breznom nesmiselnosti in postati majhni; šele tako postanemo
svobodni za sprejetje Božjega daru in se nehamo opirati na lastne prev-
zetne pretenzije, potrebe in častihlepje. Sama jasnost besed ne odpra-
vi nujnosti tega razlastninjenja. Kolikor bolj se odvračamo od jezika,
ki ima pretenzijo, da v celoti zajame svet in ga vpne v logičen interpre-
tativni sistem, toliko bolj spoznamo, da je naše človeško učenje vezano
na zmožnost, da zavestno ali nezavestno reagiramo na znake in signa-
le. Naša argumentacija mora zato uporabljati metodo, ki ustreza temi;
biti mora prežeta z njo in posredovati nekaj življenja te teme same. Ne
da bi obujali srednjeveško obsedenost s simbolnim branjem teksta in
sveta, se vendarle vračamo k senzibilnosti za komunikacijo, ki ni zgolj
verbalna ali ki kot verbalna vključuje tudi ironijo in ovinke (kot na pri-
mer protestantska poetika Fulkeja Grewilla ali Georga Herberta v 16 in
17. stoletju).
14. Druga ambivalentna dediščina reformacije – šibkost njene misli
o cerkvi – izhaja iz izkrivljenja pojma »nevidne cerkve«. Kar je bilo iz-
vorno argument pri poudarjanju skritosti Božjega delovanja, Božje ne-
omejene svobode in transcendence, se je v popularnem protestantizmu
razvilo v togo skepso nasproti doktrinam, ki so v krščanski skupnos-
ti videle nekaj nujnega za krščansko identiteto. Nejasnost meja cerkve
(resnica, ki jo je izrekel mladi Calvin, ko je opazil »napol pokopane
cerkve«), odpor proti temu, da bi institucionalna pripadnost tako re-
koč avtomatsko zagotavljala milost – vse to je pri mnogih prebudilo ne-
jasen občutek, da se krščansko samorazumevanje ne izkazuje nujno v
vidni občestvenosti. Tudi tu nam temeljna načela reformacije sama po-
magajo, da se izognemo takemu izkrivljanju, predvsem načelo odpr-
398
no pat situacijo med znanostjo in religijo, ki še vedno obvladuje mnoge
glave v naši kulturi. Da bi spet našli pot k celovitemu gledanju na spo-
znavanje, se moramo z najboljšimi spoznanji reformacije postaviti pro-
ti njenim lastnim iznakaženjem in sprevrženjem.
13. Luthrovo revolucionaliziranje teološkega mišljenja je implicira-
lo, da nobena posvetna stvar ali zadeva nima očitnega pomena, ki bi
ga teološko lahko uporabili kot orodje človeške moči. Da bi razume-
li Božjo navzočnost/skritost v križanem Kristusu, moramo obmolkni-
ti nad breznom nesmiselnosti in postati majhni; šele tako postanemo
svobodni za sprejetje Božjega daru in se nehamo opirati na lastne prev-
zetne pretenzije, potrebe in častihlepje. Sama jasnost besed ne odpra-
vi nujnosti tega razlastninjenja. Kolikor bolj se odvračamo od jezika,
ki ima pretenzijo, da v celoti zajame svet in ga vpne v logičen interpre-
tativni sistem, toliko bolj spoznamo, da je naše človeško učenje vezano
na zmožnost, da zavestno ali nezavestno reagiramo na znake in signa-
le. Naša argumentacija mora zato uporabljati metodo, ki ustreza temi;
biti mora prežeta z njo in posredovati nekaj življenja te teme same. Ne
da bi obujali srednjeveško obsedenost s simbolnim branjem teksta in
sveta, se vendarle vračamo k senzibilnosti za komunikacijo, ki ni zgolj
verbalna ali ki kot verbalna vključuje tudi ironijo in ovinke (kot na pri-
mer protestantska poetika Fulkeja Grewilla ali Georga Herberta v 16 in
17. stoletju).
14. Druga ambivalentna dediščina reformacije – šibkost njene misli
o cerkvi – izhaja iz izkrivljenja pojma »nevidne cerkve«. Kar je bilo iz-
vorno argument pri poudarjanju skritosti Božjega delovanja, Božje ne-
omejene svobode in transcendence, se je v popularnem protestantizmu
razvilo v togo skepso nasproti doktrinam, ki so v krščanski skupnos-
ti videle nekaj nujnega za krščansko identiteto. Nejasnost meja cerkve
(resnica, ki jo je izrekel mladi Calvin, ko je opazil »napol pokopane
cerkve«), odpor proti temu, da bi institucionalna pripadnost tako re-
koč avtomatsko zagotavljala milost – vse to je pri mnogih prebudilo ne-
jasen občutek, da se krščansko samorazumevanje ne izkazuje nujno v
vidni občestvenosti. Tudi tu nam temeljna načela reformacije sama po-
magajo, da se izognemo takemu izkrivljanju, predvsem načelo odpr-
398
