Page 169 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 169
rowan williams
te Biblije kot prostora skupnega jezika. Posameznik, ki se zateka v za-
sebno pobožnost (na način, ki bi Calvina in Luthra šokiral), še ni dojel,
da pomeni umik v notranji svet (brez skupno deljenega spoznavanja in
preverjanja Božje volje) podleganje prav tistemu zanašanju človeškega
duha na samega sebe, ki utrjuje vladavino greha. Poudarjanje, da je pol-
nost milosti pri obhajilu odvisna od vere obhajanca, je razumljiva reak-
cija na mehanično pojmovanje Božje navzočnosti. Popularna (prote-
stantska) pobožnost pa je to kmalu tolmačila tako, da je zunanjo obliko
(obhajila) smatrala le kot pot za okrepitev duhovnega poduka in ne kot
objektivno občestveno dejanje v smislu nujne prošnje Bogu, da po delo-
vanju Duha ponudi pričevanje o sebi in svojih delih v Kristusu. Vera v
nepogojenost milosti ne pomeni, da moramo milost na delu videti prej
v našem zasebnem izkustvu posameznika kot pa kje drugod. Ravno na-
sprotno: vera relativizira tako zasebno izkustvo kot skupno izkustvo.
Skupna molitev nas usmeri k trajni dejanskosti Pisma in zakramentov
kot objektivnih prič Božjega delovanja, neodvisno od našega subjektiv-
nega razpoloženja ali naših stremljenj.
15. Prav razumljena reformatorska teologija odpravi polarnost med
občestvom in posameznikom s tem, da pokaže, da je Bog v svojem de-
lovanju svoboden nasproti obema. Prav tako odpravi boleči in trdov-
ratni občutek rivalstva med Bogom in stvarstvom, rivalstva, ki je mno-
ge navajalo k misli, da je treba Boga vreči s prestola, da bi bil človek
lahko svoboden. Božja suverenost ni le nekakšna najvišja stopnja in ob-
lika človeške moči. Če to razumemo, šele spoznamo radikalne impli-
kacije stvarjenja človeka po Božji podobi in Božjega namena, da preko
Jezusa človeku ponudi udeleženost pri Božjem življenju. Kot je Cal-
vin pravilno spoznal, bi bil ta uvid za reformatorsko teologijo moteč
le, če bi bila lahko človekovo dostojanstvo in uspešnost za Boga ne-
kaj ogrožajočega, kar pa je že kot hipoteza nezamisljivo. Brezkompro-
misno poudarjanje absolutne različnosti Božje moči vodi k teološkemu
uveljavljanju človeškega dostojanstva: nobena odkupnina, ki jo plača
človeštvo, v ničemer ne zmanjša človeškega dolga do Boga. Malikovan
je pomeni, da se nečemu ustvarjenemu pripisuje nekaj, kar pripada le
Bogu. Pravi krščanski izziv je ljubiti in častiti človeštvo/človeško v tem,
399
te Biblije kot prostora skupnega jezika. Posameznik, ki se zateka v za-
sebno pobožnost (na način, ki bi Calvina in Luthra šokiral), še ni dojel,
da pomeni umik v notranji svet (brez skupno deljenega spoznavanja in
preverjanja Božje volje) podleganje prav tistemu zanašanju človeškega
duha na samega sebe, ki utrjuje vladavino greha. Poudarjanje, da je pol-
nost milosti pri obhajilu odvisna od vere obhajanca, je razumljiva reak-
cija na mehanično pojmovanje Božje navzočnosti. Popularna (prote-
stantska) pobožnost pa je to kmalu tolmačila tako, da je zunanjo obliko
(obhajila) smatrala le kot pot za okrepitev duhovnega poduka in ne kot
objektivno občestveno dejanje v smislu nujne prošnje Bogu, da po delo-
vanju Duha ponudi pričevanje o sebi in svojih delih v Kristusu. Vera v
nepogojenost milosti ne pomeni, da moramo milost na delu videti prej
v našem zasebnem izkustvu posameznika kot pa kje drugod. Ravno na-
sprotno: vera relativizira tako zasebno izkustvo kot skupno izkustvo.
Skupna molitev nas usmeri k trajni dejanskosti Pisma in zakramentov
kot objektivnih prič Božjega delovanja, neodvisno od našega subjektiv-
nega razpoloženja ali naših stremljenj.
15. Prav razumljena reformatorska teologija odpravi polarnost med
občestvom in posameznikom s tem, da pokaže, da je Bog v svojem de-
lovanju svoboden nasproti obema. Prav tako odpravi boleči in trdov-
ratni občutek rivalstva med Bogom in stvarstvom, rivalstva, ki je mno-
ge navajalo k misli, da je treba Boga vreči s prestola, da bi bil človek
lahko svoboden. Božja suverenost ni le nekakšna najvišja stopnja in ob-
lika človeške moči. Če to razumemo, šele spoznamo radikalne impli-
kacije stvarjenja človeka po Božji podobi in Božjega namena, da preko
Jezusa človeku ponudi udeleženost pri Božjem življenju. Kot je Cal-
vin pravilno spoznal, bi bil ta uvid za reformatorsko teologijo moteč
le, če bi bila lahko človekovo dostojanstvo in uspešnost za Boga ne-
kaj ogrožajočega, kar pa je že kot hipoteza nezamisljivo. Brezkompro-
misno poudarjanje absolutne različnosti Božje moči vodi k teološkemu
uveljavljanju človeškega dostojanstva: nobena odkupnina, ki jo plača
človeštvo, v ničemer ne zmanjša človeškega dolga do Boga. Malikovan
je pomeni, da se nečemu ustvarjenemu pripisuje nekaj, kar pripada le
Bogu. Pravi krščanski izziv je ljubiti in častiti človeštvo/človeško v tem,
399
